Sovražim

Včerajšnjega dne se bomo spominjali (vsaj nadaljnje štiri leta) kot dan žalosti. Ker narava tega bloga, kot je tudi zgoraj opisano, ne dopušča vznemirjenja (v nasprotju z avtorjem) zaradi brezumja slovenskega volilnega telesa, se danes s tem seveda ne bomo ukvarjali. Izkoristil bom raje svojo slabo voljo, da napišem dolgo planirano listo kaj sovražim.

Sovražim ljudi, ki preveč razmišljajo, oz. mencače. Vedno mislijo, da morajo vse tehtno premisliti in se zaradi tega nikoli ne znajo odločiti. Človek se pač mora odločiti, čeprav napačno. Pomislite le, kako bi bilo, če bi na Jezusov klic Peter mencal: "Ne vem, mogoče kasneje, moram premisliti,..."

Sovražim ljudi, ki bi na vse pretege radi dokazali, da izvirajo iz plemenite družine, po možnosti tuje. Ti ljudje živijo v zmoti. Ne vedo, da nič ni bolj plemenitega kot kmečka kri, ki se pretaka po žilah, in umazane roke od okopavanja krompirja.

Sovražim, ko grem nekaj iskat in sproti pozabim kaj iščem. Potem se premikam po stanovanju kot kakšen bedak.

Sovražim tiste Hrvate, ki čutijo neizmerno dolžnost, da, ko srečajo Slovenca, morajo vsaj dvakrat izreči Píranski zaliv.

Sovražim ljudi, ki ne jedo hobotnice v solati ali kalamare na žaru, ker naj bi bile kot žive ogabne. Nič bivajočega v stvarstvu ni tako ogabno, da ne bi mogel kuhano ali pečeno dati v usta. (Apd 10,13-15)

Sovražim ljudi, ki mislijo, da se morajo stuširati dvakrat na dan. Povsem preziram pa tiste, ki mislijo, da se morajo trikrat.

Sovražim kečap. Mislim, da je to materializirano zlo.

Sovražim ljudi, ki so mnenja, da bi vsi morali govoriti en jezik.

Sovražim ljudi, ki ne znajo hoditi po ulicah.

Sovražim, ko nekateri ljudje nenehno ponavljajo eno in isto frazo (npr. "človekove pravice", "pravna država je umrla", "najprej se moraš sebe imeti rad, da lahko druge", ...)

Sovražim ljudi, ki mislijo, da morajo govoriti v zelo težkem jeziku, da bodo povedali kaj pametnega. Človek mora težiti k takšni jasnosti, da lahko spreobrne kravo.

Sovražim vulgarne ženske, ki brez kančka sramu izgovarjajo besede kot so kurac, pička, fukanje. Ženska, katera ne more zardet, ni več ženska, je spaka.

Sovražim Gregorja Golobiča, pa naj ga Žižek še tako zagovarja.

Sovražim Nizozemsko. Pa ne zato, ker je liberalna, temveč zato, ker ji manjka prostodušnost, nekoliko umazanije in kakšen nepravi kot.

Sovražim Benetke. Njihov smrad in mrtvo pompoznost. Upam, da jih bo morje odplaknilo čim prej - na odpad zgodovine.

Sovražim ljudi, ki ne marajo živali. S posebnim gnevom se obračam na tiste, ki ne marajo psov. Mislim, da človek, ki nima rad psov, ne more biti dober človek, oz. se mora krepko potruditi.

Sovražim ženske, ki eksplicitno mislijo, da hočem z njimi seksat. Odkod jim napuh.

Sovražim frazo: "Vse religije podajajo eno in isto Dobro. Zaradi tega moramo črpati iz vseh religij po malo." Kakšna puhlica!

Sovražim sektaše z njihovim pretiranim nasmeškom in blaznimi očmi.

Sovražim svojo lenobo.

Weltschmerz

September je poseben čas v letu.

Estetiko, pravijo, si lastijo dve dinamični komponenti - porajanje in propadanje. September je glasnik propadanja. Zaradi tega je september najlepši mesec v letu. Sonce zamira, oblaki zakraljujejo nad nebom, med ljudmi zamira smeh. Čas je za resne zadeve.

September je čas za razmislek. Poletje prenese vse, ampak jesen ne. Jesen je občutljiva dama, prehitro se užali, se stisne v kot in se kuje. In ravno to zapolni jesen z neko posebno resnostjo. To ni kantovska resnost, zaprašena resnost dolgočasnih akademikov. To ni resnost delavnih ljudi, ki ne marajo slišati za stvari, ki ne prinašajo direktnih rezultatov. To ni resnost policaja, ki te ustavi in dvomi v tvojo treznost.

To je globoka, boleča resnost. To je resnost matere, ki vidi svojega premladega sina pijanega. To je resnost človeka, ki spregleda, da oseba, kateri podarja ljubezen, njegovo telo in dušo, mu tega ne more vrniti. Je resnost punce, katera je verjela in je ostala zjutraj sama. Je resnost dotika mrzlega nagega telesa, dotika zgolj iz sočutja.

To je hkrati tudi vedra, pomenljiva resnost. Je vedrina obiranja grozdja. Je vroča kava z mlekom v, za september, prehladnem jutru. Je šum otrok, ki se vračajo iz šole. Je pomenljivost prijateljevih opisov poletnih avantur. Je sprehod po oblačni Ljubljani. Je stara mati Praha, ki se hoče razjokati. Je resnost piva v temačnem lokalu. Je resnost vina v prezgodnjem večeru. Je vprašanje, ki zastane v cigaretnem dimu, želeč, da ne bo odgovorjeno površno.

V septembru žalost in veselje sobivajo v istem občutku. Septembra se v svetu prikaže smisel in njegova breizhodnost.

September je treznost poletne opitosti. Je trdi pristanek poletnega poleta. Je konec tistega, kar bi se moralo začeti.

September je gojišče spomina. Noben poljub septembra ne bo imel okusa, kot ga je imel avgusta. Noben cigaret ne bo tako brezskrben, kot je bil julija. Noben pogovor tako optimističen, kot je bil maja. Septembra se ujamemo, ko strmimo za otrokom, ki se vozi na trikolesniku.

September je čas, ko iz omare povlečemo spet na dan plašč. Plašč in usnjene rokavice - nosilke jeseni. Zgolj njihov vonj je pomenljiv - to je vonj mrličev, vonj gnilobe, a vendar hkrati vonj nečesa, kar pričakuje. Nič novega, a še vedno zanimivega. Pomenljivost septembra je zgolj v pogledu na tisto omaro, katera je bila tako zanemarjena dolgo mesecev.

V septembru se ujamemo, ko hodimo in mislimo, kaj nam je bilo v življenju danega živeti, kaj smo vse zamudili, kaj smo zamudili, da zdaj hodimo in mislimo to in nismo tam, kjer bi lahko bili, če ne bi zamudili. V septembru ima en sprehod več smisla, kot celo poletje, ampak nobenega prostora za dejanje.

Septembra kraljuje eden in edini, tisti, ki dela vse stvari lepe in grenke, tisti, ki sladko sprevrača v kislo, smrt oživlja, živo ubija, tisti, ki ljudi oblači, človeka pred seboj pa sleče. Njegova visokost Weltschmerz.

Iz praškega okna

Če koga zanima, kaj je dobesedno pod mojim oknom, mu lahko zdaj pokažem.

Ko se večeri, zlata Praha začne menjati barve.


Potem se pogloblja v temo


In ko dokončno pade noč


In ko je moj delovni dan končan se prikaže prelepo praško jutro, Zlata Praha!


Tu je zjutraj moja skromna čumnata z mojo delovno mizo


Seveda pa nimam zgolj enega okna
Iz nasprotne strani, ko pogledam levo


in ko pogledam desno

Koliko si komunist

Danes sem pri lenem brskanju po fejsbuku naletel na tale kviz:

How Communist are you?

Are you a true Communist or a backstabbing capitalist ? take this quiz to find out!

1. You win the lotto and gain 1 million dollars what do you do with it?

Give some to the poor
Horde it all for yourself!
Share it with friends and family

2. The head of a company lays off hundreds of workers who depend on those jobs do you

Most likely your the one who fired them!
Band together with your co workers and protest against it
gain support and get petitons signed and take it to the government and let them deal with it

3. You see someone getting bullied in the street do you

tell him to stop or you will do something about it
beat the snot out of the bully and give him a test of his own medicine
help the bully hoping to get some money out of it

4. you are a judge who has to try someone for 1st degree murder. They are found guilty do you

send them off to a labour camp to teach them a lesson
allow yourself to be taken in by bribes and set the guilty man free
have them put in a reformed criminal institution hoping to get through to them

5. if you would marry someone, what what you want to see in them

caring, hardworking, selfless, loving
selfish, rich, sophisticated, snobby, conceited
calm, content, willing, generous

Na zelo kratko, ker sem v stiski s časom, bi rad pokazal, kaj je narobe s tem kvizem, da nadaljujemo s tistim, kar smo govorili včeraj.

Kot sem odgovoril na vprašanja, je prišlo do rezultata, da sem hardcore komunist. Kviz je klasično naivno ideološko podan, iz katerega je možno dobiti zgolj tri rezultate: a) to, kar sem jaz, namreč hardcore komunist, b) socialist in c) kapitalist. Slednjega žal nisem še opazil pri nikomer. Seveda pa tudi ne pričakujem, da bi komu, ki bi resno reševal kviz (s predpostavko, da ima vsaj nekoliko čuteče srce), prišel rezultat kapitalist.

Problem je, ker je kviz eshatološko podan, da je ta, ki je kapitalist, zloben in ta, ki je dober, komunist.

Torej, da pogledamo na vprašanja in moje odgovore.

Apropos 1.: seveda, če bi dobil milijon dolarjev, ne bi obdržal vsega zase. Hkrati pa ne bi vsega razdelil družini in prijateljem. V kolikor bi kdo potreboval denar, ga zagotovo ne bi odslovil. Odvisno. Tretji odgovor pa je dvoumen: dati nekoliko revnim lahko pomeni več kot pol, četrtino, ali pa zgolj kupiti gajbo piva klošarjem, ki posedajo na Starem trgu. Seveda bi nekaj dal revnim, koliko, je pa drugo vprašanje s katerim se ta trenutek ne bom ukvarjal. Seveda ta odgovor znotraj tega kviza je najbolj »komunističen«, saj je najbolj solidarno deliti s tistimi, ki najbolj potrebujejo ter jih najmanj poznaš.

Apropos 2.: prvi odgovor je neumna slika kapitalista, ki s cilindrom na glavi in s cigaro v roki veselo odpušča delavce. Vprašanje, ki bi se nam moralo tukaj postaviti je, kdo sploh je kapitalist in kdo komunist. Ali je kapitalist nekdo, ki je lastnik kapitala, kot je npr. Mirko Tuš, ali je kapitalist tudi delničar nekega podjetja, kot je lahko bil vsakdo po letu '91 in kot sem jaz, ki imam 6 delnic Krke, ali je kapitalist nekdo, ki podpira kapitalizem. Dandanes se v šankovskem abecedariju uporablja beseda kapitalist zgolj v prvem pomenu, ki sem ga podal, in v drugem, v kolikor ima nekaj več delnic kot jaz. Seveda obratno vprašanje lahko postavimo pri drugem odgovoru, kdo je potem lahko komunist. Zgolj tisti, ki je delavec oz. brez službe, ali tudi kdo drugi. Drugi odgovor je tudi manipulativen, saj pravica do protesta ni rezervirana zgolj komunistom, temveč, po zakonu, (skoraj) vsem. Drugi odgovor implicira, da sem jaz tisti, ki je delavec, ki je bil odpuščen, medtem ko prvi implicira, da sem jaz tisti, ki odpušča. Torej, naj jaz podpiram kapitalizem ali komunizem, sem enkrat delodajalec drugič delojemalec, kar nima nič skupnega. Lep primer imamo v Sloveniji, kjer je večina delodajalcev (oz. tajkunov) rdeče proizvodnje. Seveda, če bi bil odpuščen iz podjetja, kjer sem manualno delal 30 let, bi protestiral, še posebej, ker dani trenutek ne morem nič pametnejšega ukreniti. Če pa bi jaz bil med tistimi srečneži, kateri bi obdržali delo, bi seveda solidariziral z mojimi kolegi in prijatelji.

Tretji odgovor pa je psevdo-moderiran odgovor, ki ga sicer itak že drugi implicira.

Apropos 3.: tretji odgovor je odgovor drhali, pocestne sodrge, ne pa odgovor nekoga, ki podpira pravo in je sočuten do človeka. Ta pa je lahko tako komunist ali kapitalist. Seveda moj odgovor je drugi, z dodatkom, v kolikor bi videl, da mi je moč tega lumpa premikastiti. V kolikor mi ni moč, bi naredil to, kar mi ponuja drugi odgovor. Tukaj spet imamo tisto, kar je najbolj komunistično, je direktna akcija pomoči in solidarnosti, tisto, kar je najbolj kapitalistično, je kraja in izkoriščanje šibkejših, vmes pa moderiranost. Problem je, da sta odgovora a in b vprašanje fizične moči ali vročekrvnosti, medtem ko odgovori a in b v razmerju do c, vprašanje osnovne kulture, in ne toliko politično vprašanje. Osebno sem že videl ljudi, ki so podpirali socializem, hkrati pa počenjali take nečednosti.

Apropos 4.: podkupljenost sodnikov ni vprašanje politične profiliranosti, ampak etike posameznika. Sam pa že dolgo časa zagovarjam, čeprav nisem komunist in nisem zagovornik etike dela, da bi morali ljudje delati v zaporu (in, v kolikor Bog da, bom o tem spregovoril nekoč drugič). Tretji odgovor pa je tako in tako to, kar je ta trenutek uzakonjeno.

Apropos 5.: v kolikor bi izbiral ženo, ki bi bila gospodarica hiše in mati mojih otrok, bi seveda izbral čutečo ženo, ki ni preveč lena, ki ne misli zgolj nase in ki je ljubeča do družine, ne pa nekakšno egoistično snobarsko kokljo. Seveda pa ljudje ponavadi ne izbiramo ravno žene po katalogu, oziroma vsaj večina, tako da težko dobimo točno tisto, kar si želimo. To pa spet nima nobene veze s politično profilacijo. V kolikor hočem ljubeznivo delavno ročico, ne morem reči, da sem komunist, temveč prej, da sem kmet, in v kolikor si želim egoistično kokljo, ne morem reči, da sem kapitalist, temveč, da je po vsej verjetnosti še nikoli nisem imel (in hvala Bogu, je jaz tudi nikoli nisem imel).

Apropos 1., 2., 3., 4.: v vseh odgovorih, je bila solidarnost ocenjena kot komunistična vrlina, medtem ko pokvarjenost in egoizem sta pritikala kapitalizmu. Z vso jasnostjo moramo tukaj reči: solidarnost je edina vrlina, ki jo komunisti zares nimajo. Lahko so sočutni, ampak zagotovo ne solidarni. Komunisti niso solidarni z geji, oni zgolj sovražijo Cerkev. Komunisti niso solidarni z Arabci, oni zgolj sovražijo Jude. Komunisti niso solidarni s črno Afriko, oni zgolj sovražijo Evropo in belce. Komunisti niso solidarni z indijskimi otroci, ki šivajo žoge, oni zgolj sovražijo dejstvo, da ima Amerika tam politično moč in oni je nimajo. Še posebno oni niso solidarni z domačimi delavci, oni jih povsem sovražijo. Sovražijo njihovo moralo, sovražijo to, da cele dneve delajo, da bi preskrbeli družino, sovražijo njihov okus, itd. Če je kdo sovražnik proletariata, je to učen komunist. Seveda komunist si lahko samo, če si učen. Jaz osebno dvomim, da bi lahko navaden delavec dešifriral Marxa, Althusserja, pa še kakega takega tiča. Ste se mogoče kdaj vprašali, zakaj vsi skrajno levičarski intelektualci pišejo tako nerazumljivo. Odgovor je na dlani – zato, da jih neuki ljudje ne morejo razumeti. In zakaj nočejo, da jih razumejo. Odgovor je spet na dlani – ker v svojih spisih skrivajo ves gnev in sovraštvo do povprečnega, neukega, družinskega posameznika.

Solidarnost ne pomeni pisati knjige o tretjem svetu in čakati, da bo G8 premaknil ves denar iz ameriških bank v Indijo in Afriko. Solidarnost ne pomeni iti kadit šišo v fensi psevdoarabske lokale po Evropi. Solidarnost pomeni, kot je naša bivša sodržavljanka blažena Agnes Gonxha Bojaxhia (alias Mati Tereza), iz irskega samostana, brez ničesar, z zgolj devetnajstimi leti starosti, odšla v vukojebino v Indijo, v enega najhujših slumov v Calcuti in tam ostala polnih 70 let do njene smrti. Poznala je po imenu vse brezimne posameznike in jim pomagala po vseh svojih močeh tako, da je popolnoma pozabila nase. To pomeni biti solidaren. Solidarnost je individualna etična vrlina, ne neki na tablo napisan labirint, kjer puščice kažejo kje gre denar sedaj in kako bi moral iti v prihodnosti.

Da podprem mojo trditev, da so ravno komunisti tisti, ki s solidarnostjo nimajo nobenega opravka. Komunisti so edina bitja v tem svetu, ki religiozno goreče verujejo v sistem. Za njih je sistem vsega kriv in vse lahko sistem reši. Sami pa nikoli ne bodo nikomur osebno pomagali. V kolikor vidijo klošarja, oni rečejo preklet sistem, v kolikor vidijo lačne otroke v Afriki, rečejo preklet sistem, v kolikor vidijo, da je v potresu nekdo izgubil hišo, rečejo preklet sistem. Potem se vsedejo za svoje leptope in začnejo dolgoveziti o Bog-ve-čemu, saj se tako in tako razumejo zgolj med sabo, in če jim kdo noče financirati njihove blebetavščine, bodo spet rekli preklet in (povrhu še fašističen) sistem.

Komunisti so kot mravlje: verjamejo v sistem in lahko komunicirajo zgolj med sabo.

V legendarnem italijanskem filmu La Classe Operaia Va in Paradiso glavni junak, proletarec, ki je sicer sprva protikomunističen, izgubi službo in gre po pomoč do komunistov, ki nenehno protestirajo in sabotirajo tovarno. Tam mu hardcore komunist odvrne, da on ni tam zato, da bi pomagal individualnim delavcem, temveč zato, da bi naredil razmere čimbolj nemogoče, da bi delavci bili primorani se upreti sistemu in vpeljati komunizem. Ali je to solidarnost, lahko odgovorite sami.

Da zaključim, ker je pozno. Rezultat kviza bi po tem, kar sem odgovoril moral biti sledeči: Ecce homo (Komunjar non est)!

Sporočilo za javnost

Zaradi mnogih obveznosti se nisem uspel posvetiti mojemu blogu, tako sem se odločil, da bom odprl še en blog - v angleščini. Ta stavek na prvi pogled verjetno izgleda nekoliko paradoksen, ampak vsak, ki ga bo obiskal, bo razumel, v čemu je kleč.

pozdravi

enteessentia.blogspot.com

O "odprtih glavah"

Moj levičarski pisateljski prijatelj (za katerega, da ne bo pomote, hranim najizbranejša čustva) me je pred tedni povabil na nek literarni dogodek. Ta dogodek je bil predstavitev enega literarnega dela, ki se je ukvarjalo s krščansko mitologijo hudiča in drugimi nebesnimi bitji. Ker sam ve (oziroma upam, da sam ve,) da to delo nima nikakršne teološke osnove, mi je predlagal, naj povabim kakšne moje kolege iz teoloških predavalnic, kakšne, ki so dovolj »odprta glava«. Zaradi mojega bivanja izven matice, se tega dogodka nisem mogel udeležiti in ker literarnega dela ne poznam, o tem tudi na tem mestu ne bom razpravljal.

Govoril bom o nečem drugem: o »odprtih glavah«. Dandanes je te koncept, žalibog, zelo prisoten, ima seveda več različic, a cilj je bolj ali manj skupen. Vprašanje s katerim se bomo tu ukvarjali je, kaj, zaboga, pomeni besedna zveza »odprta glava«, oziroma kako se nam ta koncept predstavlja.

Prva izmed metod, s katero bomo poskušali priti na jasno s tem konceptom, je, kot mi je sugeriral nek desničarski prijatelj, metoda fiziološke analogije. »Odprto glavo« si moramo predstavljati kot odprt zob. Tak zob bo vse, kar bomo jedli, zadržal v sebi, dokler naposled ne bo popolnoma zgnil. Ta pot razumevanja je zelo simpatična in, lahko bi celo rekli, globoka, vendar je njen problem ta, da nam zamenja eno metaforo z drugo, ki je slednji hiperbola. Torej smo šli z oblakov v nebesne sfere namesto, da bi se vrnili na zemljo.

Namesto s fiziološko bomo zato poskusili s hermenevtično kulturno-zgodovinsko metodo vzreti dani problem.

»Odprta glava« ni sinonim za bistrost. Bistro v ruskem jeziku pomeni hitro, v češkem hitro (pisano chitro) pomeni v našem bistro. Torej bistrost pomeni zgolj hitrost v dojemanju, ne glede na stopnjo »odprtosti glave«.

»Odprta glava« tudi ni sinonim za liberalnost. Stavek »povabi kakšnega teološkega kolega, če je kdo dovolj odprta glava« ne moremo prostodušno zamenjati s stavkom »povabi kašnega teološkega kolega, če je kdo dovolj liberalen«. Liberalnost v tem stavku je bolj politična kategorija. Liberalen je lahko vsak, ki pusti drugemu povedati svoje mnenje, ozirma rečeno malo bolj strokovno, liberalnost v tem pomenu je toleriranje in dovzetnost do pluralnosti (čeprav bi tudi o tem lahko in tudi bomo razpravljali kdaj drugič.) »Odprtost glave« pa ni (zgolj) politična kategorija. Je mnogo več.

Antinonim »odprte glave« je »zaprta glava«, oziroma, krajše zadrtost, če uporabimo kleno slovensko besedo, butastost. S temi tremi sinonimi nam je šele moč vzreti koncept pojma »odprta glava«. To, kot je mogoče uvideti, ne more biti politična kategorija, oziroma ni politična kategorija, gledano znotraj pluralne demokracije. Koncept »odprte glave« ljudi ne deli politično, temveč gnostično. Ljudi deli na »odprte glave«, tiste, ki so resnico uvidli, in na butce, zadrteže, cepce, itd. Ko pa na tak način zdelimo ljudi, ne moremo imeti politični koncept svobodne vesti, ki je temelj demokratičnega sistema in človekovih pravic, temveč neko kvalitativno hierarhijo med kopico, ki so spoznali, in ostalimi, ki (še) niso.

Mnogokrat izrečena in slišana krilatica, da je komunizem zelo lepa ideja, ki se žal ni uresničila, ker je kopica ljudi prevzela diktat nad preostalo večino, se nam direktno razblini, ko uzremo koncept »odprte glave«. Zdaj lahko rečemo z vso jasnostjo: komunizem v ideji je kopica ljudi, ki ve in z vsemi sredstvi uči ljudi spoznati resnico. To je v teoriji in je (bil) v praksi.

Komunizem, oziroma komunistična forma mentis, ne sprevidi v politiki odločitev na podlagi svobodne vesti. Zanj je resnica popolnoma očitna, vsakdo jo lahko spozna, je na dosegu roke vsakogar. Ta resnica nima verske strukture odločitev-zaupanje-vera, temveč želja-trud-spoznanje. Kar, obratno, preostale kvalificira kot tiste, ki so tako neumni in pogreznjeni v dogmatični, da jih je potrebno voditi, oziroma tiste, ki nočejo vedeti, in potemtakem predstavnike neke klike, neke zarote, neke organizacije, ki na vsak način želi, da se resnica ne obelodani. Kot nam je jasno, dialog med tistimi, ki vejo, in preostalimi ni možen. Posluša se jih in bere zgolj, da jih je mogoče boljše napadati.

Zanimivo je, da se ravno ta elitistična skupinica »odprtih glav« predstavlja kot zagovornik in predstavnik ljudstva. Ravno ta, ki vse kar je ljudskega podcenjuje in sovraži. Zaprta po salonih in akademijah kriči proti ljudskim običajem, proti ljudski glasbi, proti veri, ki jo ima ljudstvo. Še huje, proti konceptu naroda in državnih in drugih institucij, ki so sad stoletne krvi in potu slovenskega ljudstva in ki jim omogočajo govoriti v tem jeziku in sedeti na udobnih stolčkih. Kot nas uči veliki Chesterton, je tradicija demokracija, ki vsebuje tudi preminule, je povečana demokracija, ki dopušča glas tudi tistemu, ki nas je zapustil. Predvsem pa je tradicija, katero tako zelo želijo »odprte glave« uničiti, stvor in stvar ljudstva. Navadno ljudstvo jo je kreiralo, ne elita, ne nadstavba in še posebno ne Vatikanski kanoniki. Sovraštvo do tradicije je sovraštvo do ljudstva, ki naj bi ga te »odprte glave« zagovarjale. Za »odprte glave« je popolnoma samoumevno, da bodo to ljudstvo spremenili.

Še en zanimiv mistčni element obstaja v »odprtih glavah«. Oni sami, če so iskreni do samih sebe in svoje teorije, (to vem, ker sem tudi sam nekoč imel »odprto glavo«,) vedo, da, v kolikor se bodo njihove ideje uresničile, bodo prenehali obstajati – vsaj na način kot eksistirajo sedaj. Oni sami vedo, da v časovnem traku (v katerega, mimogrede, na tak ali drugačen način iskreno verujejo) predstavljajo zgolj neko antitezo, neko kontriranje, neko nujnost, neki revolucionarni element. Revolucija, ki žre svoje otroke, ni pokvarjena človeška narava, temveč nujnost resnice, ki se mora udejanjiti. Ta »glava« bo imela le dve možnosti: ali bo iz upornika postala žrtev ali rabelj.

Na tej točki se moramo še posebno začuditi, kako so vse »odprte glave« v 20. stoletju, razni Sartri in Picassi, čeprav so bolj ali manj vedeli, kaj se dogaja v Rusiji, masovno hiteli v komunistično partijo in zagovarjali, kot pravi Kundera, svoje lastne rablje.

Ko smo pogledali koncept »odprte glave« s fiziološko-analogično in kulturno-zgodovinsko hermenevtično, bomo poskušali uzreti »odprto glavo« z zadnjo metodo, ki nam interdisciplinarnost zapoveduje – z zgodovinsko metodo.

Tovariš Stalin, ki je bil veliki predstavnik koncepta »odprte glave« in je motril resnico direktno in brez posrednikov (kot to počnejo katoliški laiki), je poskušal Trockiju »odpreti glavo« zgolj z modrimi besedami. Ampak Trocki je bil zadrt. Tako mu je tovariš Stalin, ki je bil velika duša, naposled le uspel odpreti glavo – s krampom.

Memento mori - dr. Janez Drnovšek

Človek, ki je pisal zgodovino samostojne Slovenije.
Človek, ki je popeljal Slovenijo iz Jugoslavije, ne da bi jo popolnoma razprodal, jo krmaril po nemirnem morju tranzicije in balkanskega populizma, v Evropo.

Edini politik, ki odkrito ni maral medijev, a so ga mediji oboževali.
Človek, ki se je spremenil iz dolgočasnega in zaupanja vrednega politika v ekscentričnega in muhastega vladarja in pri tem še dobival dodatne volilne glasove.
Človek, ki je vladal kjer in kolikor časa je hotel.

Borec za samostojnost, politik, oblastnik in monarh.
Za vekomaj zapisan v Veliko knjigo Slovenske zgodovine.
Naj Ti Bog odpusti Tvoje grehe in te popelje v Kraljestvo v katerem končno ne boš vladal.

S Spoštovanjem