Borba za svobodo (drugi del)

Resnica in njene implikacije

Seveda je naš divjak predstavnik verskega mišljenja ali, kot ga radi nekateri sodobni modroslovci imenujejo, mitičnega uma. Ta izraz je lahko v marsiketerem vidiku sporen, predvsem če ga razumemo v evolucističnem smislu, torej v smislu, ko utišamo njegovo posredovanje kot izraz nevedne, neumne zgodovinske preteklosti. Ali pa, če ga utišamo v relativizmu mnenj, kjer je vsak, tako znanstvenik kot divjak nosilec partikularnega mnenja.

Po drugi strani pa je ta pojem dober, v kolikor hočemo opisati specifičen način doživljanja sveta in željo po izražanju le-tega (v kolikor svet razumemo v svoji celoti – kot enoto naravnega in nadnaravnega – in tudi resnico v svoji enotnosti – kot enoto razumevanja in delovanja).

Krščanstvo ni razsvetljenstvo, ni modernizem in ni pozitivna znanost. V nasprotju z njimi, krščanstvo govori obče in univerzalne resnice, v partikularnem jeziku. V partikularnem jeziku, ki vedno že izhaja iz verske izkušnje in je namenjen poskusu izrazitve presežnega misterija. Namen razsvetljenstva in pozitivizma pa je premagati, presvetliti misterij, ga razumeti in definirati (definire – omejiti). V slednjih resnica naj bi zakrpala luknje in v postopni akumulaciji vednosti naj bi izpeljala eshatološki projekt racionalizacije človeštva. Vendar, kot sem omenil že na začetku, je njen projekt nujno vključen v zgodovinsko borbo s starim.

Kaj pa, če bi sprejeli njihove resnice resno, kot obče resnice, z vsemi implikacijami, ki jih nosijo? Če bi jih razumeli izven svojega eshatološkega boja? Če bi jim za trenutek dovolili, da ustvarijo svet, ki ga želijo, svet, ki naj bi bil bolj svoboden, saj bi bil rešen praznoverja religij?

No, pa poglejmo nekaj ugovorov, s katerimi sodobniki napadajo krščanstvo v imenu svobode.

V wannabe ugledni prilogi dela, kjer so posamezniki hoteli uvideti Slovenijo v letu 2020, je ugledna Svetlana Makarovič (ki si zadnja leta, kot Boris Pahor, na vse kriplje želi uničiti dobro ime) napisala naslednje besede: „Bo kdo pojasnil mulcem, da so v sodobnem svetu razvoja znanosti biblija, koran, tora in tako naprej bolj ali manj isti »švefel«, ki spada v muzej in nikamor drugam?” Svet razvoja znanosti, hmm … Ali ni nekaj zloveščega v temu. Kot da bi ta svet, ki se pojavlja kar sam od sebe, imel neko nujnost, po kateri naj bi mi opustili naše svobodno odločitev do vere in se mu preprosto predali. Vera je osebna odločitev, v primeru biblije, korana in tore, osebna odločitev vstopa v odnos s presežnim Bogom. Seveda v znanosti pa ni takšne osebne odločitve, saj znanost temelji na nujnosti. V kolikor hočemo znanost zoperstaviti veri (tj. da se izključujeta), dejansko zagovarjamo nujnost v nasprotju s svobodo, dokazljivost v nasprotju z domišljijo itd. Katekizem pa nas uči, da vera in znanost nista v nasprotju in da si ne moreta oporekati.

Nato nadaljuje: „Prav religije poganjajo neskončno kolo zla na tem planetu. Bodo vsaj mladi kdaj spoznali, da je izključno njihova osebna pravica, da v kaj ali koga verujejo - ali pa tudi ne?! Bo kdo končno uvedel v srednje šole obvezno branje Dawkinsa?“

Seveda ne moremo natančno vedeti, koliko je gospa Makarovičeva zares brala Dawkinsa. Mogoče ga pozna zgolj po fami, saj si ne morem predstavljati, kako lahko oseba s toliko okusa in literarnega čuta kot je sama, ima rada pamfletistično, populistično in plitvo pisanje Dawkinsa. Poleg tega, moramo si priznati, njegova teorija sebičnega gena in memetika izgledajo kaj borna alternativa razkošnemu pragozdu religijske misli. Noben je ne bi jemal preveč resno, če je ne bi obkrožala fama antikrščanstva. In lahko ji to priznamo, to je izrazito protikrščanska misel. Če jo vzamemo zares, od sveta in naše (človeške) svobodne volje ostane kaj malo. Gen je po njegovem tisto, kar želi čimbolj optimalno preživeti. Vsa naša dejanja, naj se zdijo še tako vzvišena ali so še takšni primerki podlosti, so izraz našega gena, ki hoče živeti v neskončnost. Meme pa je njegova kulturna plat, kjer se kopičijo stara znanja in se skozi nas nadgrajujejo/akumulirajo. Gospa Makarovič po Dawkinsu ni nič drugega kot takšna vreča genov in karkoli je naredila in dosegla, se lahko zahvali samo svojim prednikom in praprednikom, da jo je ta gen dosegel. Vendar gospa Makarovičeva mora po tej teoriji hkrati potegniti še eno konsekvenco. Po dawkinsovskemu evolucionizmu je gen, ki odmre, nujno slab, šibek gen, tisti, ki preživi, pa je dober. In ko sama v kritiki omenja, kako „vzbuhti slovenceljska napihnjenost z roko v roki z rasizmom in šovinizmom,„ ji mi, kot dawkinsovci lahko rečemo, da to vzbuhtenje je zdrav način, kako gen sili k svojemu preživetju in moči, medtem ko je njeno samomorilsko tarnanje in odločitev, da ne bo imela potomcev, dokaz gnilega gena. Ergo (po Dawkinsovi teoriji): Slovenceljn, ki je vulgaren in se itak razmnožuje = dober, pravilen gen = etično pravilna in edino uspešna drža; velika pesnica Svetlana Makarovič = slab, gnili gen = napačna etična in razumska drža. Sama Dawkinsova teorija nas nujno pripelje do tega zaključka.

Seveda sam srečujem mnogo pankerjev in anarhistov, ki jemljejo Dawkinsa za svojega. Vendar moramo uvideti, da tidve življenjski drži izhajata iz tradicije asketizma. Biti panker pomeni zavestni protestni odhod iz pokvarjene, skorumpirane družbe. Je akt volje s katerim se odmaknemo iz vsakodnevnega sveta. Vendar, če panker ali anarhist sprejme dawkinsov nazor, ni nič boljši od povprečnega skorumpiranega sistemčika. Še več, sam prizna poraz in se predstavi kot slabšega od tistega, ki mu uspe v tem svetu preživeti. Njegova drža nima več nobenega smisla, saj je produkt gena. Slabega, gnilega gena. Gena namenjega izumrtju.

In če pogledamo natančneje še samega Dawkinsa. Tudi sam je z dvema ženama uspel sproducirati zgolj enega otroka. In če pogledamo demografske kazalce, bomo ugotovili, da ravno ateistični svet zahoda demografsko umira, in verni svet Tretjega sveta rase z neverjetno naglico. Dovoljeno nam je deducirati, da je njegova resnica le posledica slabih, starih in apatičnih genov. In da je resnica na drugi strani, pri vernih. Oni so tisti, ki imajo dobre gene, takšne, da bodo do leta 2100 vodili svet. Dawkinsova „resnica“ je tukaj v precepu. Če je resnična, ne more biti resnična, saj je umrljivost sama sebi protidokaz. Če ni resnična, pa se dokaže. Dawkins, paradoksno, dokazuje ravno tisto, proti čemur se bori: drugo puhlico, kreacionistično teorijo. Dawkinsova teorija je resnična zgolj in samo, če je kreacionistična teorija resnična. Saj zgolj Veliki urar ustroji gene na tak način, da bodo preživeli zgolj in samo, če bodo verni. QED.

(nadaljevanje sledi ... enkrat že)

Borba za svobodo (prvi del)

„Moderno je, vsako narodovo nesrečo pripisovati na rovaš katoliške cerkve. Pa ni vse zlato, kar je moderno„ piše Fran Maslej Podlimbarski že leta 1907, ko je šel na izlet v kraje, v katerih se potikam jaz že nekaj mesecev. In danes bi lahko dejali, da ni zgolj moderno, postalo je še postmoderno. In kot katehumen, bi lahko dejal, da bo ostalo vedno modno, dokler bo krščanstvo ostalo pravoverno in v svoji sprotni aktualizaciji večnega sporočila se ne bo prodalo časni všečnosti.

Kot katehumen tudi popolnoma razumem, da človek lahko živi dobro, lagodno in pol

no življenje, brez da bi ga kdaj srečala večna beseda. Konec koncev, ali smo verni ali ne, vedno velja, da je vsak svoje sreče kovač.

Kar mi gre v nos je bolj to, da glasna večina poskuša na vsak način, v vsakem trenutku in z vsakim sredstvom prikazati krščansko misel kot praznoverno, neumno, nevarno in nesvobodno. Kot še veliki Chesterton pravi, je vsaka palica dobra za udariti po krščanstvu.

Vendar, spet kot katehumen, moram tudi priznati, da za pričevanje o resnici večne besede mi ne morejo pričati verniki, ki jih lahko vidim po Evropi. Mnogo bolj mi pričajo tej posamezniki, ki tako vztrajno in na vsak način poskušajo napadati krščanstvo. Le zakaj? Ali ni krščanstvo, hvalabogu, izgubilo popolnoma vso politično-vplivno moč, povrh vsega pa še veliko množico verujočih? Ali ni to zanimiv paradoks krščanstva: tudi ko nima moči ostaja neomajno pomembno in zanimivo?

Vendar, in to je magična lepota resnica, vedno ko tej posamezniki poskušajo napasti Sveti Paradoks krščanstva, zaidejo v nedoslednost. Še več, ravno napad na Paradoks nujno proizvede nedoslednost. Ali, če bi povedali biblično, „Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli„.

Še huje, kot sodobni umetniki, ki mislijo, da so z nekaj kracami po platnu in drekom na zidu avantgarda v preseganju „ustaljenih vzorcev“ in uničenju figuralike v umetnosti, nezavedoč se, da je to uradna smer že kakšnih sto let, tako se protikristjani sebe še vedno smatrajo kot smele in drzne, nezavedajoč se, da je to že kar en lep kos pretekle zgodovine postalo mainstream. Obojni so v bistvu politično korektni. Obojni so govorica, ki danes obvladuje svet (v kolikor kot svet razumemo svet, ki ga vidimo, tj. Evropa in ZDA). Prav nič drzni niso, ravno obratno, so konformisti, ki računajo, na to, da in kako bodo razumljeni. Če danes nekdo reče, da je bog živi Bog in Troedin, ga nihče ne bo razumel. Če pa reče, da je Bog izum za kontrolo ljudskih mas, ga bodo vsi natančno razumeli, kaj je hotel s tem tudi povedati. Tudi kristjani.

Resnica in zora človeštva

Razsvetljenstvo je bil jako čuden projekt. Imeli bi ga lahko celo za simpatičnega, če ne bi v sebi nosil toliko zavrtega gneva.

Njegov temeljni problem je bil, da ni nikoli razumel svoje zgodovinske relacionalne vpetosti. Vendar, paradoksno, je ni razumel ravno zaradi tega, ker jo je nenehno poudarjal. Občost izrekanja svoje partikularnosti mu je onemogočila videti partikularnost njegove obče pozicije. Rečeno človeško, razsvetljenstvu je ravno njegova teorija, s katero je napadal večne resnice iz stališča zgodovinske vpetosti, onemogočila, da bi videl, da njegova kritika in njegove izpeljave ne morejo biti obče, temveč so bile vključene v neko specifični partikularni zgodovinski odnos: odnos med tistim, kar so imenovali „staro“, in med njimi, ki so bili „novi“, „mladi“, „razumni“. Pozicija „prave vednosti“ v nasprotju s „praznovernostjo“. Ta osnovno relacionalna pozicija je podajala upravičitev njihovih tez. Seveda ne pravim, da so njihove teze kar tako letele in bile odobravane, zgolj iz razloga, da so bile protivne starim teza. Sploh ne. Razsvetljenci so bili v dokazovanju mnogo bolj dosledni kot kdorkoli pred njimi (in marsikdo po njih).

Vendar razumsko-logična doslednost ni dovolj. In Martin Luther upravičeno imenuje razum hure. Ne zato, ker bi bil razum nekaj, kar je grešno in se ga moramo na vsak način otepati. Daleč od tega. Razum (in seksualnost) sta (biblično) dve točki, skozi katere se lahko dotikamo Božanskega. Vendar tako kot nas sama seksualnost zna zapeljati do tega, da pozabimo na vse okoli in se ji predamo, tudi sam razum nas spozabi vsega konkretnega sveta in nas pripravi do tega, da mu popolnoma zaupamo. Rečeno, spet, človeško: tako seks brez posledic kot razum brez posledic, nas zavaja.

Ker pa, razen nekaterih trenutkov, živimo v svetu s posledicami (ali z implikacijami), moramo videti v razumskih stavbah, poleg njihove doslednosti, tudi kaj dejansko njihova izpeljava tudi določa nam v vsakodnevnem življenju.

Lahko je, kot sodobni znanstveniki in raziskovalci, dejati takšna je pač resnica in dvigniti roke. Kot da bi izsledki iz anket ali iz sterilnega laboratorija dosegli kdaj moč in dostojanstvo, da bi jih lahko poimenovali resnica. Trepet v zori človeštva, ki ga je vzhajajoči človek se trudil izraziti – to lahko imenujemo resnica. Vendar to ne smemo razumeti kot malikovanje starih časov. Sploh ne. Poudariti želim nekaj drugega. Za vzhajajočega človeka bi bile definicije in izsledki, ki jih s svojim raziskovalnim orodjem podaja znanost, nerazumljive nepotrebnosti, ki mu ne bi povedala nič. Bile bi zgolj besede, ki trdijo, da v svoji škatlici vsebujejo vse, vendar bi bila zanj ta škatla zunaj jeklena in znotraj prazna. Saj zanj, ki ni živel zgolj v glavi, je bila resnica pomembna in je v njej poskusil izraziti celoto bivajočega, vključno s samim sabo. Poskusil, saj se resnica ni nikoli odmaknila od vpraševanja in v odgovoru je bil vedno prisoten misterij – misterij, ki ni znak nevednosti, ki jo moramo še zapolniti, temveč je misterij, ki vedno ostaja nedosegljiv kot misterij. In iz tega poskusa izrazitve misterija je naš divjak črpal svoje občutje trepeta stvarstva in hkrati svoje vsakodnevno občevanje.

Da je misterij vedno misterij, ker je izražen kot misterij, tega sodobnost ne more razumeti. Vendar, obratno, tudi divjak ne more razumeti sodobnih definicij. Vbeseditev misterija je sicer zgodovinsko-prostorno pogojena, vendar zgolj v načinu izražanja. Dá se jo namreč vedno izraziti v novem živem jeziku. Nasprotno pa so novodobne resnice v bistvu vedno zgodovinsko vpete. Plemeniti Bela Hamvas pravi, da lahko je resnica do nas konkretno žaljiva, vendar pa ne moremo sprejeti, da je resnica zgolj in samo (obče) žaljiva. Takšen primer je seveda genska teorija. Po njej naj bi vse kar obstaja vodili neki abstraktni geni, ki hočejo živeti kolikor se da dolgo. Vendar te resnice ne moremo razumeti, brez da razumemo celotno zgodovino evrope od Platona naprej. Preprosto, nič nam ne pove, saj je teorija mogoča zgolj kot nasledek spora o svobodni volji. Kaj naj naš divjak s to teorijo?

(Zaradi dolžine teme je članek razdeljen na več delov. Drugi del bo objavljen čez teden dni!)

Svet med zabitostjo in naivnostjo

Joj, to je pa en zelo neumen spis. Tako neumen, da se še sam docela ne razume. Zato naprošam umne posameznike, ki bodo slučajno pripluli na to stran, da raje odjadrajo na kakšno za njih ukagojnejšo in uglednejšo stran, kot je npr. Enciklopedija Britanika.

Porečete pa: zakaj pa bi pisal tako neumen spis, če pa se še sam zavedaš njegove neumnosti? Neumni ljudje pišejo neumno, ker se sami imajo za pametne in smatrajo, da pišejo pametne zadeve; ti pa, zavedajoč se neumnosti pisanega, pišeš še naprej in ga celo deliš s svetovnim občestvom.

Vendar: če neumni piše neumno, ker smatra, da ni neumno, temveč pametno, kaže na to, da sta oba pojma v posameznikovem vsakodnevju lahko zamenljiva. Kdo govori neumno in kdo pametno je to lahko v rokah nekega razsodnika, ki ne sme biti neumen, temveč pameten.

Ampak če neumen sebe smatra za pametnega, kako vemo, da je tisti, ki je pameten, zares pameten. Če ga neumni smatra (tega drugega, ta-pametnega) za pametnega, ne moremo trditi, da je zares pameten, saj neumni tudi sebe smatra za pametnega. Če pa se pameten sebe smatra za pametnega, kdo nam more zagotoviti, da ni še en neumnež, ki se smatra za pametnega.

Seveda bi lahko trdili, da pametnost temelji na določenih vrlinah, ki pametnemu pritičejo. Tu bi lahko izpostavili koherentnost, logično argumentativnost itd., vendar, če smo nekoliko nemški, bi lahko odvrnili, da so to aposteriori analitične pritike, ki jih lahko izpostavimo zgolj, ko že vemo, kaj je pameten človek in kaj mu pritiče.

Če bi pameten bil pameten na sebi, ne glede na razmerje do neumnega, bi moral biti tudi opredeljen na sebi. Vsakršna opredelitev pametnega pa se vedno izkaže odnosna in to na dveh ravneh: tako do neumnega, ki ga baje presega, kot do modrosti, ki jo baje dosega. Vendar slednjega ne more nikoli doseči – zgolj neumni smatra, da jo lahko. In ker je ne more doseči, kaj mu daje sploh pravico, da ve, da se ji približuje. Kaj pa, če je tisto, čemur se približuje, neumnost.

Vzdrževanje dvojice pameten-neumen je potemtakem zgolj enosmerno. Pameten nujno potrebuje neumnega, da je lahko pameten. Pameten je zgolj v razliki do neumnega; medtem ko je neumen lahko neumen brez pametnega, saj se neumnemu ni potebno primerjati s pametnim, da bi lahko bil neumen. Neumen je pač neumen.

Iz vsega povedanega lahko izpeljemo zgolj to: če ne moremo docela zatrditi, kako je pameten lahko pameten, pa lahko zatrdimo, kdo je neumen – to je tisti, ki ne loči pametnosti od neumnosti, oziroma tisti, ki pametnost in neumnost zamenjuje.

Torej, če se moje pisanje samo postavi v točko, ko ne zna razmejiti pametnega od neumnega, mora biti po vsej pravici in dolžnosti, skorajda po nujnosti, imenovano neumno.

* * *

Ne preostane nam drugega kot govoriti iz pozicije neumnosti. Vendar to zna biti jalovo početje, saj je neumnost širnejša kot samo vesolje. Sam Aristotel pravi, da je zmot neštevilo.

Potrebno nam je zatorej postopati pazljivo. Kar pametnemu ni bilo potreba, saj se je postavil v točko, ko se je razmejil od celotne neumnosti, je nam, ki kopitljamo v breznu neumnosti, življenjska nujnost: iz neumnosti same moramo razmejiti samo neumnost. Neuspeh razmejitve neumno-pametno moramo nadomestiti z novo dvojico, katero nam bo lahko tudi iz neumnosti uspelo izpeljati. Edini način, da lahko to zmoremo, je deskriptivno, saj deskripcija ne potrebuje vednosti, ki je itak mi, ki smo neumni, nimamo oziroma ne moremo zatrditi, da je prava, saj je lahko neumnost.

Neumnost bi potemtakem lahko razdelili na dva načina biti-neumen: na, kot se pravi pri nas na Goriškem, zabitost ali z biblično oznako trdosrčnost ter na nevednost oziroma naivnost.

Prvi je lastno, da ne loči pametnosti od neumnosti tako, da se sebe smatra za pametno in vse preostalo smatra za neumno. Zabit ali trdosrčen človek se smatra za pametnega in zato meni, da vse, kar zatrjuje, je tako, kot zatrjuje.

Slednji pa je lastno, da ne loči pametnosti od neumnosti tako, da ne zna presoditi, katera izjava je pametna in katera neumna. Zato sprejme obe izjavi enako.

Tidve poziciji se izključujeta: ne moreš biti hkrati zabit in neveden, trdosrčen in naiven. Predvsem zato, ker to niso pozicije v odnosu do vednosti, temveč so pozicije v odnosu do sveta (pozicije v razmerju do življenja v svetu).

* * *

V tem trenutku nam ne preostane drugega kot ugotoviti, kako tidve drži mislita. Če pametni ne dopusti neumnemu misliti, saj neumnost ne more misliti, ker je neumna, ji bomo mi izredno tu dovolili. Mogoče nam na koncu mišljenje neumnega lahko pokaže nekaj zanimivega tudi v smeri mišljenja pametnega (približno tako kot je Pavlovu igračkanje s psi dovolilo, da je razmišljal o obnašanju ljudi).

Dovolili si bomo zato trditi naslednje: dejstvo (sicer ne edino) vsakega človeškega bivanja je mišljenje. In vsako mišljenja je trud spoznavanja. In dejavnost vsakega spoznavanja je želja po spoznavanju resnice. Sicer bi lahko pametni tu razpredali o vsakemu pojmu posebej, vendar je za nas, ki smo neumni, ta opredelitev dovolj točna in pod katero se lahko podpišemo, saj razumevamo vse pojme zgolj v skladu z zdravim razumom.

Mišljenje je potemtakem želja po resnici. In če želimo ostati zdravorazumski, bi lahko dejali, da je resnica, če naj bo hotela biti resnica, nespremenljiva. Da se je nek dogodek zares zgodil, pomeni, da se je zgodil kot tak in nikoli ne bo mogel biti drugačen (tj. da je nespremenljiv). V tem se bosta strinjala tako naivni kot zabiti.

V čem pa se ne bosta strinjala. Primerov je neskončno. Permutacij še več. Zato si bomo poskušali prikazati z enim izmišljenim primerom in izmišljenim iztekom.

Vržimo kost: Zakaj voda vedno in povsod (če seveda vanjo ne posegamo) teče navzdol?

Zabiti, ki se smatra za pametnega v nasprotju z maso neumnih, in smatra, da poseduje resnico, bo dejal: “Voda teče navzdol zaradi zakona sil gravitacije, kateremu so podvrženi vsi elementi našega sveta.” (Naj omenimo, da je zabiti končal gimnazijo v republiki Sloveniji, zato se mu niti zdaleč ne sanja, kaj to pomeni sila in kaj gravitacija.)

Vendar naivni, ki rad kar tako vsevprek sprejema teze, bo vprašal: “Ali voda zgolj v Sloveniji teče navzdol. Kaj pa v drugih državah? Ali imajo tam kakšen drugačen zakon?”

Zabiti bi mu z vidnim prezirom v očeh zabičal: “To niso zunanji zakoni, zakoni, ki se jih postavlja z dekretom. To so notranji zakoni. To so nespremenljivi zakoni, ki delujejo pod videzom spremenljivosti in vzdržujejo v svetu red.”

Naivni bi to tezo še bil pripravljen sprejeti, v kolikor ne bi nekoč slišal, da so nekateri zagovarjali podobno tezo, torej, da po nespremenljivem zakonu nekatere stvari težijo dol nekatere pa gor. V tem vprašanju se je naivnemu, ki seveda sprejema vse teze enako, zazdelo, da niso spremenljivi zgolj zunanji zakoni, zakoni držav, temveč ravnotako tudi notranji. Če je vsak trdil, da poseduje nespremenljivi notranji zakon, kako so potem vsi tej zakoni tako spremenljivi. Takrat se naivni spomni še na besede njegovega strica, pravega podalpskega balkana, ki je nekoč izrekel: “Zakoni so zato, da jih kršimo!” Če so zakoni, da jih kršimo, potem bi morala voda tudi kršiti svoj lastni zakon. Vendar, kako lahko kršimo svoj lastni notranji zakon. Ali ne delujemo torej vedno obratno od zakona, delujemo v večnem kršenju svojega lastnega zakona. Vendar, ali ni to že zakon, katerega moramo kršiti?

Jojmene, kakšna zmeda, dragi bralec, se dogaja v glavi naivnega. Ali lahko to sploh še imenujemo mišljenje?!

Naivni tu mora obstati. Ne obstaja večno kršenje večnega zakona, saj zakone lahko kršimo. Torej, zakoni niso nespremenljivi. (Seveda bi lahko kakšen pameten v tej točki prišel do drugačnega zaključka in pametnemu, ki še sledi ta spis in se še ni odsurfal na pametnejšo stran, moram spet poudariti, da je konec koncev neumni ta, ki razmišlja.) Kaj pa je nespremenljivo??

“Ali ni nespremenljivo in potemtakem resnično to, da voda teče navzdol? Ali ni zgolj to tisto, kar je nespremenljivo: vsi zakoni, ki naj bi to razložili, so spremenljivi, samo pot vode je nespremenljiva.” Vendar naivni ve, da ni odgovoril na vprašanje Zakaj voda vedno in povsod (če vanjo ne posegamo) teče navzdol? Verjetno pa sama voda potemtakem hoče iti navzdol. Naivnemu ni drugega odgovora kot ta, da se je voda odločila, da bo tekla navzdol. Naivni, ki sprejema vse enako, se spomni, da Hans Andersen, ta prerok naivnih, pravi, da so nekoč reke še tekle navkreber. Torej tisto, kar je kolikor toliko nespremenljivo, ni zakon, temveč sama odločitev – sama svobodna volja.

Voda se je odločila, da bo tekla navzdol. In nekoč se bo lahko premislila in bo tekla navzgor.

Kar pa naivni, čeprav je naiven, meni, je, da voda, če se bo odločila, da bo tekla navzgor ali navzdol, nikoli ne bo tekla navzgor in navzdol naenkrat. Saj voda je še vedno voda in ne sodobni človek, ki zagovarja genetski determinizem in psihoanalizo nasproti krščanskemu konceptu svobodne volje in hkrati očita Cerkvi, da v svojem nauku omejuje svobodno voljo; ki zagovarja koncept skupne lastnine in hkrati protestira proti vtikavanju države v osebno lastnino; ki govori proti nižanju davkov, saj naj bi bilo to zgolj v korist bogatih, in hkrati govori proti visokim davkom, saj naj bi s tem država kradla denar ljudem; ki mu je zelo ljub hinduizem in islam in hkrati očita krščanstvu, da vzdržuje socialno razslojenost in patriarhat; še več, ki v tematiki katolištva zatrjuje, da je vera zgolj opij za ljudstvo, in je hkrati pripravljen iti na ulice protestirat za graditev džamije.

Naivni seveda tega raje ne izreče zabitemu, saj ve, kakšen odgovor ga čaka: “kaj filozofiraš?!”

Še manj pa bo vse to govoril pametnemu. Ta mu bo zgolj rekel, da je neumen.

Znanost nemišljenja

Že nekaj časa nazaj se je oglasil veliki Stephen Hawking in najprej povedal, da filozofija, potem pa, da teologija, nimata več svojega razloga da bi obstajali, saj z velikim napredkom v znanosti ne moreta več konkurirati in zaradi tega nimata več podlage in pristojnosti podajati razmisleke in sodbe o svetu. Seveda z velikim spoštovanjem do njegove osebe in do tega, kar je dosegel, mu moramo tu naravnost in direktno povedati, da je en velik ignorant. Oziroma, je idiot v izvornem pomenu besede, saj se ne zaveda, da se vsi ne ukvarjajo s tistimi zadevami, s katerimi se on. Če bi hoteli računati premik delcev v hitrosti blizu hitrosti svetlobe, nam seveda tako teologija kot filozofija ne bi imela kaj povedati, še več, se ne bi smeli niti oglašati. Ampak tako filozofijo kot teologijo to niti ne zanima. Onedve se, tako kot teoretična fizika, ukvarjajo s sebi lastnimi problemi, temi, zaradi katerih te discipline sploh obstajajo. Discipline niso, tako kot se ljudjem, ki plavajo v oceanu (post)modernizma, dozdeva, stvari ki kar tako obstajajo in so vedno tudi obstajale, temveč obstajajo zaradi obstoja določenih problematik. Če nam v nekem trenutku postane problem vožnja po vesolju, bo nastala disciplina, ki se s tem ukvarja, in ne bomo klicali teologe in filozofe na pomoč. Klicali jih bomo, predvsem slednje, ko bomo ugotovili, da obstaja kakšna inteligentna rasa, s katero moramo priti v kontakt.

Če še veliki Hawking tega ne razume, kaj potem šele mali znanstveniki, ki producirajo svoje akademske točke na raznih univerzah po svetu. V januarskem Globalu sem tako zasledil članek s pomenljivim imenom Zakaj je svet osvojila zahodna znanost, katerega avtor je neki Ian Morris, zgodovinar, arheolog in klasicist (karkoli že to pomeni) na neki univerzi v Kaliforniji, sicer tudi avtor istoimenske knjige. Teze, ki jih poda, so seveda bizarne že iz pogleda zdrave pameti. Vendar marsikomu (vključno, kot kaže, z Marcelom Štefančičem mlajšim) se bodo zdele povsem upravičene in lahko prebavljive (v nasprotju z mano, ko me je ob branju zvijal trebuh in se mi dvigal pritisk). Zakaj?

Preden preidemo na članek je potrebno odgovoriti na kratko na to zagonetko. Znanost je s svojo jasno metodologijo in direktnimi, konkretnimi in dokazljivimi rezultati uspela doseči mnogo vidnih rezultatov v razmeroma kratkem času. In ker se znanost ukvarja s stvarmi, z objekti, se ji je uspelo pokazati, da dejansko deluje in de je edina možna postreči z resnico. Zaradi tega je dobila v svojih očeh mandat, da lahko govori o čemerkoli, da lahko aplicira svojo metodo, svoj način iskanja resnice na karkoli, oziroma da ne obstaja nečesa, kar bi bilo izven dosega njene razsvetlitve. Moderna znanost se predstavlja, kot bi rekel Urbančič, kot Heglovski absolutni samonanašajoči, samorazkrivajoči duh. Današnja znanost je presegla svoj okvir, ker je preprosto ignorantska in ne razume, da ne moremo vsega zvesti na isti imenovalec (in drugo potlačiti v človeško vraževernost, neumnost in nerazvitost).

Še nekaj je razlog današnjega splošnega zaupanja znanosti (oziroma stroki). To je njena pregovorna nepolitičnost. Znanost pa ni nepolitična, (predvsem tam, kjer nima kaj iskati,) ampak le zna dobro skriti svojo političnost. Jo zna poznanstveniti, na tak način, da ne izgleda volja posameznika, temveč direktna posledica rezultatov pridobljenih iz znanstvene analize. Vendar pa, z dovolj ostrim očesom, lahko marsikdaj vidimo, da sama zastavitev problema nujno nosi svoj želeni rezultat.

Seveda pa moramo takoj nekaj poudariti. Stroka, kot obstaja pri nas, je direktno politično (aktualno-politično, tj. strankarsko) opredeljena. Večina znanstvenikov seveda niso tako poceni kurbe in se kurbajo zgolj univerzi. Tej znanstveniki ponavadi nimajo svojega političnega profila. Če bi lahko podali politično ideologijo znanosti, je ta birokratizem. Birokratizem je politična ureditev, ki temelji na strokovnih službah in zanjo so vsi ljudje zgolj podatki. Da država deluje čimboljše, morajo posamezniki strogo ločiti svoje lastne misli za blagor skupnosti in miru – in to je politična korektnost. Politična korektnost je najnižja stopnja miru, saj ukinja dialog, za blagor stabilnosti. Da je politična korektnost kdaj nujni prijem, da nimamo nenehnega trka med različnimi skupinami, je jasno in opravičljivo. Vendar jo moramo jemati zgolj tako. Birokratizem pa jo jemlje kot nekaj izvornega (saj, kot smo že omenili, birokratizem vidi posameznike zgolj kot različne podatke v svojih statistikah, svoje poslanstvo pa v vzdrževanju reda in miru za vsako ceno).

Da se ne bomo preveč zadržali in skrenili s poti, preidimo na sporni članek.
Avtor si na začetku članka postavi vprašanje Zakaj se je moderna znanost razvila ravno v Evropi in ne kje drugje? Vprašanje je zelo zanimivo in vredno obdelave. Presprašuje se namreč o pogojih možnosti razvitja določenih znanosti na nekem področju in zakaj se ta niso razvila na določenih drugih področjih? Torej na kratko: zakaj ravno tu in ne kje drugje?

Tega tako pomembnega vprašanja ni dr. Ian Morris prvi zastavil – pred njim je mnogo ljudi že hotelo na to odgovoriti in marsikdo je tudi že odgovoril. Vendar obstaja med njimi in dr. Morrisem ključna razlika. Medtem ko je večina šla v knjižnico in dolga leta prebirala politično zgodovino, religiološke in sociološke študije ter zgodovino filozofije, dr. Morris odpre zgolj meteorološki zgodovinski atlas in iz njega, s pomočjo njegove neomajne volje, sestavi celotno teorijo. Še več, izumi opravičilo, da ne bo pogledal nič več kot v atlas: “Če bi hoteli vse te hipoteze (torej, zaradi katerih razlogov se je znanost razvila v Evropi, op.a.) preizkusiti v zgodovinskem okviru, bi morali začeti pri samih koreninah človeštva. Nič nenavadnega torej, da se zgodovinarji neradi lotevajo tako obsežnega dela.” Ali se zgolj meni zdi to argument lenobe?

Njegovo umovanje je na takšni ravni, da bi se ga vsi marksisti stare generacije na čelu z DIAMATovci veselili. Doktor znanosti odgovori na to veliko vprašanje z zelo malim teoremom: razvoj znanosti je posledica zgodovine, kar pomeni, da lahko neenakomeren razvoj razložimo z različno hitrostjo zgodovine. Torej zgodovina je nekje hitrejša in nekje počasnejša.

Vendar kdo ali kaj je ta gospod Zgodovina, da si drzne nekje biti hitrejši in nekje počasnejši. Kako lahko razložimo, da je gospod Zgodovina nekje hitel, nekje pa je zabušaval. Seveda, nekje je imel dobro klimo in se je lahko dodobra najedel, nekje pa je gladoval, nekje je imel dobro zemljepisno lego ob pogledu na adriansko morje, nekje pa je taisti Zgodovina živel boguzaritjo v karpatskem gorovju.

Čeprav zgornja basen krši še zakone pripovedk, saj podaja isto osebo na več krajev istočasno, in je poleg tega še zelo slaba in je zagotovo ne bi bral svojim otrokom, je to v pravljični izvedbi natančno kar dr. Morris teoretično zagovarja.
Dr. Morris zagovarja, da je razvoj odvisen od hitrosti zgodovine. Ta teorem “nam pove, zakaj je bila znanost domena Zahoda – in zakaj morda ne bo več tako dolgo. Vzroki niso povezani z raso, kulturo, vero ali znamenitimi možmi. Prav tako v glavnem niso odvisni od sreče in naključji. So pa zelo povezani z dejavnikom, ki je nadvse pomemben tudi v biologiji z zemljepisno lego.”

To nadalje dokaže skozi serijo bolj-kot-ne prisilnimi izpeljavami, kjer pogojuje uspeh z zemljepisno lego. Naj omenim zgolj en primerek. Najprvo nam avtor predstavi, zakaj je bila zahodna evropa v zaostanku z Egiptom in Mezopotamijo. Pravi, da je zajedanje mrzlih voda Atlantika onemogočalo dober razvoj kmetijstva in je tako zaostajalo za nekaj tisoč let za vzhodom, predvsem kasneje s kitajsko. Potem pa mora opravičiti preobrat: “Nenadoma se je slabost zajedanja hladnega Atlantika v evropsko celino spremenila v prednost. Zahodnoevropski mornarji so imeli do Amerike polovico krajšo pot od kitajskih. Pred pojavitvijo ladij, primernih za prečkanje oceanov, je bilo to povsem nepomembno, a ko so enkrat začeli graditi takšna plovila, je to postalo ključna prednost.”

Torej, izhajajoč iz njegovega teorema, ki smatra zgodovinski razvoj kot nekaj unitarnega, vendar časovno različnega, bi lahko rekli: zakaj pa niso Kitajci toliko prej naredili teh ladij, še boljših, saj so konec koncev zaradi boljše klime imeli tisočletno prednost, in sami odšli to dvakrat daljšo pot. Še če bi imeli eno leto prednosti, bi dosegli Ameriko pred Portugalci. Ali pa so čezoceanske ladje objektivna dejstva kot gorovja in podnebje? Naenkrat se nekje pojavijo in jih ljudje kar začnejo uporabljati.

Zmešnjava nominalizma in realizma
Vse to blebetanje spominja na legendarno igrico Civilization. Oziroma, ta teorija je dejansko čisti prepis te igrice. Tam je ravno tako začetna točka, kjer si se pojavil še v zgodnjem starem veku, vplivala na vire za vlaganje v (znanstveni) razvoj. In več kot si osvojil in se gospodarsko razvijal, hitreje je razvoj potekal. Začel si s totemizmom, potem si razvil mlin, potem si se razvil v politeizem, potem si razvil manufakturo, potem monoteizem, potem strelno orožje, potem razsvetljenstvo, itd. Nikoli se nisi mogel drugače razvijati, razvijati v svojo smer. Lahko si se razvijal zgolj hitreje ali počasneje. Če si bil dober igralec, si se kasneje lahko s kemičnim orožjem bojeval proti falangistom v krilcih in s sulicami v roki. Seveda igrica, ki je nastala v poznih 80. letih, ni premogla globine, katero bi lahko nekdo, ki je doktor arheologije, zgodovine in klasicizma (karkoli že to pomeni).

Njun (od igrice in dr. Morrisa, namreč,) problem je v jemanju nekaterih nominalnih pojmov realistično.

Za tiste, ki niste domači v izrazoslovju sacre scientie: poglavitna razlika med realizmom in nominalizmom je v tem, da realizem določene pojme jemlje kot obstajajoče bitnosti, (npr. lepo, okroglo, zeleno,) po katerih lahko ocenjujemo stvari v svetu (nekaj je toliko lepše, kolikor se tembolj približuje realni ideji lepega), medtem ko nominalizem trdi, da določene ideje (ali ideali) so abstrakcija ali skupna beseda za skupne značilnosti določenih pojavov ali občutij (čeprav ne obstaja ena čista zelena barva, temveč več različnih odtenkov zelene, nekaj lahko imenujemo zeleno, saj opažamo med temi barvami/odtenki neko sorodnost/podobnost – zelena je poimenovanje te podobnosti). Če koga zanima kaj več, naj si sposodi kakšno knjigo o srednjeveških sholastičnih sporih.

Kar je za nas pomembno je naslednje: čeprav nominalna oznaka ni poljubna in ima svoj natančen pomen, je še vedno zgolj poimenovanje, tj. ne obstaja sama zase, ne obstaja zares.

Da se vrnemo na temo. Pojmi kot so zgodovina, razvoj ipd., niso pojmi, ki bi označevalo neko stvar, neko bitnost, temveč so ime za nek pojav ali za nek koncept.

Razvoj ni neka zadeva, ki sama zase obstaja in jo zaradi tega lahko prosto apliciramo na karkoli. O razvoju in stricto sensu lahko govorimo zgolj za stvari, za katere vemo njeno izhodiščno točko in njeno končno, i.e. o razvoju lahko govorimo zgolj teleološko. Vzemimo primer: računalničarji v osemdesetih letih naredijo osebni računalnik (PC). Vendar ta PC je še vedno prevelik, pretežak, predrag in prepočasen, da bi lahko bil zares oseben. Njihova želja je, da bi ga v vseh njegovih pamanjkanjih izboljšali. Leta 2011 lahko vidimo velik razvoj PCja, saj se je v tem času zelo izpopolnil v prvotnih smotrih. To je razvoj v pravem pomenu besede. Seveda lahko govorimo tudi v drugih primerih, npr. razvoj Freudove psihoanalize, vendar tu koncept razvoja jemljemo v prenesenem kontekstu: Freud je odprl možnost za popolnoma novo polje za razumevanje človekovega ustroja – kar na tem temelju vznikne (npr. lakanovstvo) ni direktna posledica Freudove misli, temveč je Freud pogoj možnosti, da se lahko zgodi Lacan. Vedno ko uporabljamo drugače od opisanima primeroma, lahko to uporabljamo zgolj z rezervo, metaforično, da nam olajša podajanje neke misli (kot npr. govorimo da sonce zahaja, čeprav zares sonce sploh ne zahaja, ampak zemlja kroži).

Podobno je z zgodovino. Zgodovina ne more biti hitrejša ali počasnejša. Zgodovina je, kar je. Zgodovina je skupno ime za dogodke, ki so se zgodili v času, ki so se zgodili v preteklosti in ki seveda imajo svoje posledice v kasnejši čas. Vendar zgodovina ne more biti hitra – to sploh nič ne pomeni. Zgodovino lahko smatramo kot hitro, v kolikor se v relativno kratkem časovnem obdobju zgodi mnogo stvari, ki s svojim dogajanjem, spreminjajo realnost ljudem, ki živijo v določenem obdobju. Vendar je to metaforična raba besede hitrost – čas kot tak teče isto hitro. In ker zgodovina, (razen za kristjane, jude in muslimane, in še to zgolj v eshatološkem smislu,) nima svojega smotra, se ne more hitreje ali počasneje gibati proti njem. Tako si lahko Fukuyama predstavlja zgodovino (in on ima svoje razloge zakaj), ne more si pa znanstvenik ali kdo drugi, ki hlepi po objektivnem in znanstvenem razumevanju določenih problematik.

Vendar se v vsej zgodbi skriva še en škrat. Kot sem že na začetku citiral dr. Morrisa, zanj vzroki za razvoj moderne znanosti “niso povezani z raso, kulturo, vero ali znamenitimi možmi.” Seveda, v kolikor uporabimo frazo, prepisano iz deklaracije človekovih, i.e. rasa, vera in kultura in dodamo še posameznike, hitro podam neki skriti pomen, ki ga hoče tudi sama deklaracija zaustaviti, torej iskanje večvrednosti. Večvrednost je seveda politični projekt in politični problem. Ampak Bogu treba dati, kar je Božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Mešati raven znanstvenega spoznavanja in političnega nastopanja je ravno tako napačno, kot mešanje nominalne in realne ravni. Avtor preprosto hoče znanstveno dokazati pravilnost politične korektnosti tako, da vpelje metodologijo, ki je zastavljena na politični korektnosti.

Lekcije iz poljskega jezika

Šele po dveh mesecih učenja poljščine sem zapazil neko zelo zanimivo podrobnost.

Osnovna oblika v vseh jezikih, predvsem ko se jih učimo, je predstavitev. Le-ta je (kolikor mi je znano) vedno v osnovni formi imenovalnika. (Seveda tu govorimo o indogermanskih jezikih – za druge lahko naše sklanjatve uporabljamo zgolj z rezervo, kot pomoč pri učenju)
Jaz sem Miha bi bilo po poljsko
Ja jestem Miha
Tu ni nič posebnega. Ko se poimenujemo, torej, ko se povprašujemo kdo sem/si/je jaz/ti/on(a), je oblika enaka kot v vseh drugih jezikih.
Vendar pa takoj zatem obstaja kleč. Ko povem nekaj o sebi, se v poljščini sklon spremeni. Poglejmo:
Jaz sem študent je po poljsko
Ja jestem studentem (imenovalnik je student)
Jaz sem učiteljica je
Ja jestem lektorką (imenovalnik je lektorka; ą se prebere kot nosni a, ki zveni med on in ou)
Kar je tu posebej zanimivo je, da sklon, ki se uporablja za vse “socialne funkcije”, torej družinske (sin, oče, itd.), poklicne (učiteljica, študent, itd.), kot tudi spolne (saj veste, moški in ženska), se uporablja orodnik(!?!??!?!?!?).
Kaj je tu nauk?
Seveda marsikdo od vas pozna saussurjansko strukturalistično doktrino o arbitrarnosti znaka in fonema. Seveda je tudi meni povsem jasna.
V skupini sem imel Američanko, ki ji ni bilo jasno, ne to, zakaj se sklanja, temveč – huje, zakaj je pri moškemu tožilniku -a na koncu (krt -> krta). Takrat sem res hotel začeti s predavanjem o Saussurju. Vendar mislim, da ne bi pomagalo.
Vendar problem je drugje: čeprav je znak/fonem arbitraren, pa marsikaj v jeziku ni arbitrarnega.
En primer so spoli (ki jih namreč anglofoni nimajo). Mnogo primerkov spola samostalnikov je med indogermanskimi jeziki enakih. Obstaja pa tudi mnogo tistih, ki so drugačni. V nemščini je npr. sonce ženskega spola, v italjinščini moškega, po slovensko pa srednjega. Vendar, kot moramo vedeti, razlike in različnost niso argument za arbitrarnost in relativnost.
To da je zvok ali znak arbitraren, pomeni predvsem to, da zvok/znak ne posnema nekaj zunanjega in posledično da zvok ni utemeljen na nečemu ali na sebi, temveč na strukturi razlike. Za r vemo, da je r ne zaradi svojega zvoka, temveč ker je v jezikovni strukturi znak/fonem r drugačen od vseh drugih. Jasen dokaz vidimo, ko se pogovarjamo s koroškim Slovencem in je naš r popolnoma drugi zvok kot je njegov r. Vendar to je ena plat jezika.
Druga plat pa je mnogo radikalnejša – in zaradi tega toliko bolj nedoumljiva znanosti. To je ekspresivna plat jezika. Če pri prvi ne moremo vprašati zakaj?, nam je pri slednji mogoče. Oziroma, mogoče nam je vprašati zakaj tako in ne raje drugače.

S prijateljem Lukcem sva vsaj eno celotno noč (spomnim se predvsem tiste oktobrske noči v Budimpešti, ko sem ga prvič prišel obiskat) govorila o potrebi oz. smotru učenja jezikov. Oba sva se strinjala, ker nobeden od naju ni razsvetljenec, da potreba po znanju večih jezikov ni pragmatična, temveč je nekaj več. Vsak jezik ti pokaže nekaj v svetu, nekaj poudari, pokaže v drugi luči ... Prekrokana noč se je sicer končevala tako, da me v eni tistih magičnih smrdljivih beznic, ki obstajajo samo še v velikih mestih, Luka ni več pustil do besede, saj je pogovor o jeziku opravljal kar še namesto mene in je pogovor o govoru postal samogovor. So pa moja razmišljanja, ki so bila takrat toliko močnejša, saj so ostala neizgovorjena, ostala v spominu ravno toliko, kot njegovo govorjenje. V čemur sva se strinjala je, da vsak jezik je odpiranje horizonta stvarstva, ki je vedno že pred nami.

Kaj pa to sploh pomeni? Da je smisel stvarstva nujno vezan na jezik in zaradi tega relativen? Moj odgovor je NE!
Jezik, kot mnogo zadev, ni zavestna odločitev nekoga. Hkrati pa tudi ne neka brezoblična stvaritev, ki se je kar pojavila. V jeziku je mnogo in mnogo generacij ljudi, ki je živelo svoje vsakodnevje in ga je s tem formiralo. In vsak, ki je v ta jezik vstopil, od velikaša do zadnje perice, je v njem in preko njega delovalo in prepoznavalo svet. Vendar to ne pomeni, da smo v jeziku determinirani, da je jezik, v katerega smo vrojeni, edina realnost, ki jo zmoremo spoznati. Pomeni zgolj obratno: če poznamo samo svoj jezik, nam je velik del stvarstva prikrit.
Dopustimo si nekoliko neznanstvenega premišlljevanja.
Ali ni mnogokrat problem literatom prikazati neko občutje? Ko npr. beremo Cankarja nam preko mnogih jezikovnih prijemov hoče posredovati nekaj, kar ne more izreči. Če bi nam izrekel, bi sicer vedli o čem govori, pa ne bi začutili.
Kako pa je bilo pri Adamu? (Za tiste bolj trde – Adam je tu jeman zgolj in samo metaforično!)
Ali ni tudi on hotel povedati nekaj, podati nekaj? Ali se ni tudi njegovo občutenje sveta hotelo izraziti? Ali ni tudi on v jeziku poskušal izražati njegovo občutenje sveta? Ali ni jezik v sebi shranjeval ta poskus?
In predstavljajmo si, da je bilo Adamov neštevilo! Da so bili posejani po svetu in so poskušali ujeti nekaj presežnega, nekaj drugega, nekaj kar oni niso bili, ampak so bili v to vključeni?
Ker, kot sem rekel, nismo razsvetljenci, ... ravno nasprotno, lahko trdimo, da je način, kako so se tej Adami podajali skozi jezik, način občutenja sveta. Način kako so hoteli povedati presežno resnico sveta.
Ta spis sem začel, da bi povedal pomen uporabe orodnika v socialnih funcijah v Poljščini. Vendar sem se zagovoril in sem govoril več, kot sem nameraval. Moj odgovor je posredno že podan.
Če pa komu ni jasno, mu bom povedal v komentarjih – seveda, če me vpraša.

Kosovelova teorija ciklično-trendovskega vpliva na družbeno-politične spremembe

Lahko bi izpeljali teorijo, sledeč iz empiričnega opažanja cikličnega vračanja trendov, da je politično dogajanje odvisno prav od teh trendov, in ne obratno, kot je splošno mišljeno. Sledeč tej teoriji bi bilo politično profiliranje posameznikov in posledično določene dobe (npr. desetletja) posledice trendov v glasbi, načinu oblačenja in oblikovanju skupnih prostorov.
Znano je, da so bila 50. leta v modi v osemdesetih, osemdeseta pa v prvem desetletju 21. stoletja. Ravno tako je znano, da so bila v devetdesetih v modi sedemdeseta, in vsi že trepetamo nad dejstvom, da bodo v desetih letih novega stoletja v modi devedeseta. Kot vidimo, se na približno desetletje trend preobrne in se vrne tist trend, ki je bil pred zadnjim.
V političnem oziru govorimo o t.i. liberalnih in konzervativnih dobah. 50. s svojim makartizmom in Hooverjem veljajo za konzervativno dobo. Ravno tako Reagonova 80. kot Busheva '00. Vse so imele tudi trendovske politične termine, ki so predvsem boj proti uničevalcu našega stila življenja.
70. s Kennedyjem, Clintonova 90. in zdaj Obama, pa so koncipirana kot liberalna doba. Vsi trije omenjeni so zagovarjali dialog in so bili zelo seksapilni.
Izhajajoč iz dejstva, da je povprečen človek ignorant na področju politike, vendar se dobro zaveda dobe, v kateri živi, sklepam, da so tudi politične profilacije ljudi in posledične dobe zgolj trendi, kot je diskoteka ali ozke hlače.
Zaključujem s tem, da moramo politični profilaciji odvzeti vso globino, ki naj bi jo imela, in da moramo razumeti politiko v neki dobi kot zgolj emanacijo trenda. Preprosto, to kar v neki dobi poslušamo, kjer se družino, kar oblačimo in kar volimo je posledica aktualnosti trenda.
Konzervativno, liberalno, to so zgolj besede.
Adijo politologija, pozdravljene pop-kulturne študije.

(Lagodno in brez logosa je življenje sociologa)

Nekaj raznorodnih (ne)aktualnih pomislekov o politiki

Praznik in demokracija

Tako kot marsikaj, je politika, želimo ali ne, posredno ali neposredno vključena v naše vsakdanje življenje. Zato je po svoje vedno aktualno govoriti o politiki. Vendar marikatero stvar se spomnimo in si vzamemo čas za premislek ob njihovih praznikih. Tako velja tudi za politiko.

Volitve, pravijo, so praznik demokracije. Praznik je grda protomodernistična beseda, ki označuje prazen dan, dan brez dela in obveznosti. Tako kot v marsikateremu prazniku, tudi v prazniku demokracije se vedno bolj uveljavlja ta negativni ton. V izvornem pomenu je praznik, tako kot označuje češka beseda svatekholi v holiday, sveti dan, torej svetek. Za praznike kot svetke je značilno, da se na ta dan porušijo socialna razmerja v točko, ko smo vsi enaki. Vsak socialni red se, zaradi svojih notranjih konfliktov, mora porušiti, da bi se lahko spet vzpostavil. To je v človečanskem časnem prostoru nujno. O tem nas Mircea Eliade na dolgo poduči v svoji knjigi Kozmos in zgodovina. V fašizmih in totalitarizmih pa so prazniki zato, da bi, s skandiranjem in čaščenjem, te razlike potrjeval. Zato, ko propadejo tej sistemi, je praznik dolg in mučen. Če ljudje en dan pijejo, so lahko veseli, prepevajo in se med seboj imajo radi. Če pijejo neprenehoma eno leto, se med seboj pobijejo. (Spomnimo se rajnke Juge.) ali angleška predpona -

Grobost in omiljevanje

Županov sin je, vedoč njemu neljubega novinarja, zasikal svojemu tovarišu: „Daj, ubij tega!“ Podrobnosti so pomembne. Izreči nekaj takega je nedopustljiva grobost. Takšno govorjenje ni normalno. Meni niti v šali ne pride na misel, da bi tako govoril – niti z mojimi prijatelji. Kdo sploh govori na takšen način? Nekdo, ki bi v določenih okoliščinah lahko to tudi naredil.

V vsaki normalni deželi bi se oče župan vsak dan posuval s pepelom, če že ne bi odstopil. Normalnih, v katero naša seveda še zdaleč ne spada. Problem je, da to niso zgolj neumne ali naivne besede brez realnih posledic. Takšne stvari se v nam sorodnih državah tudi res dogajajo.

Vendar skrb zbujajoče ni zgolj dejanje nekega posameznika. To kar nas loči od normalnih držav in nas uvršča med države političnega boja, (kamor spadajo Rusija, Srbija in podobni pantalŏni,) ni samo dejanje, ki bi moralo biti brez opombe obsojeno in sankcionirano, temveč odziv nanj. Mnogi so začeli z mantrami, ki so že stalnica, češ res je, da je naredil nekaj slabega, amak je še vedno boljši kot ta-drugi, ali še huje, to je navaden odgovor na provokacije novinarjev. Da novinarji niso nekakšni angeli, to vemo. Da je potrebno kdaj kakšnega namahat, kot je to naredil ubogi Drobnič, tudi. Ampak tečen novinar je bil tu nekdo, ki je brskal po (prej-kot-ne nečednih) poslih očeta-župana in njegovega sina. Da je to navaden odgovor, je žalostno. Zagotovo pa to ni normalen odgovor. Tudi odziv je navaden in stalnica v našem prostoru. Omiljevanje dejanj nam bližnje politične struje zaradi nekega višjega dobrega (torej, da niso ta-drugi na oblasti) je navadno. Ampak ni normalno.

Zavedati se moramo, da to presega sam pragmatizem. Večini ljudi, ki kruli po forumih, bi bilo povsem enako, če bi bili na oblasti eni ali drugi. Še več, vsem je v interesu, da se v občanskem prostoru ne vedemo nasilno, si ne grozimo s smrtjo, ali med seboj pobivamo. Vsakemu, ki omiljuje takšna dejanja, se mora zavedati, da se mu bo, ko se bo oblast obrnila, vrnilo grobost z obrestmi.

Svetovno-nazorsko omiljevanje (ali omiljevanje zaradi višjega dobrega) je rak rana, tako družbena kot osebna. Družbena, ker z dopuščanjem nasilja, se nasilje naseli v družbi in pripelje do popolnega uničenja občanskega prostora. Osebna, ker človek, ki selektivno omiljuje določena dejanje, je v stanju permanentne pijanosti, saj ne more uzreti stvari po sebi, temveč jih vključuje v nek vnaprej izgrajen sistem. Skandirajoče obsojati fašistične zločine nad Slovenci in v istem dahu omiljevati povojne poboje na Slovenskem zaradi višjega dobrega, je navadno, vendar ni normalno, ampak bolno.

Razdelitev pojma politike

Zbog jasnejšega razmisleka moramo ta kompleksen pojem politike nekoliko razdeliti. Ker sem sam nekoliko bolj počasen in ne razumem teh škratovsko-čitalniških uporab besed politika in kaj je politično in kaj ni politično in kaj je apolitično ipd., bom poskušal, narediti eno zdravorazumsko razdelitev pojma politika, kot ga uporabljamo v obče. V takšnem smislu lahko razdelimo politiko na tri pomene.

• Prvi, najizvirnejši, pomen, je politika kot ukvarjanje z občim za dosego boljšega delovanja občanskega prostora, z ozirom na kulturne in objektivne danosti le-tega. V ta sklop štejemo npr. vprašanje regionalizacije Slovenije: koliko morajo biti velike, kje morajo imeti center itd.

• Drugi pomen politike je politika kot utečeno delovanje neke organizacije v razmerju do tretjih oseb, največkrat etično. Vzemimo en nerealen primer: „Politika Republike Slovenije je, da ne posluje z državami, ki svojim državljanom krati človekove pravice, zato ne želi imeti poslovnih stikov z Zvezno republiko Rusijo.“

• Zadnji pomen je politika kot svetovni nazor. Ta je sporen.

Bela Hamvas o svetovnem nazoru

„Človek počasi ogradi samega sebe, odreče se elementarnemu sporočanju, zdaj govorijo samo še maska, stališče, svetovni nazor, filozofija. /.../ Svetovni nazor pomeni sistem laži, da se človek ne dezinformira občasno in izjemoma, ampak premišljeno in sistematično, preudarno, vztrajno v eno samo smer, in sicer ne iz interesa, ampak zaradi napačne pozicije v življenju. /.../ Svetovni nazor je rezultat nuje človekove časti, da če je že lagal, mora pri tem vztrajati, je elementarna poštenost, da svojo laž ubrani pred vsakršnim napadom.“ Tako Bela Hamvas o svetovnem nazoru.

Zgornje besede potrebujejo nekoliko razlage. V odnosu do sveta, je ena izmed človekovih občutij slaba vest (druga je direktna morala, o kateri tu ne bo tekla beseda.) Ko se človek pusti pokoriti svetu, se mu javlja slaba vest. Svet tu ni mišljen kot kozmos ali kot stvarstvo, temveč kot človeški svet, svet človeških relacij: svet ekonomične retribucije, svet, kot posledica človekovih delovanj, svet, kjer se prilaščajo dobrine. V nekem smislu, kot reče Jezus, da Njegovo kraljestvo ni od tega sveta (Jn 18, 36). Pokoritev temu svetu je, po Hamvasu, kompromis, ki ga privzamemo, zato da bi dosegli časne dobrine (tako materialne kot socialne). Ker je človek v koruptnem stanju, saj je za dosego nečesa izneveril svojo vest, se mu javlja slaba vest. Da bi posameznik utišal svojo slabo vest, se mora pred njo opravičevati. „Edini akt pokoritve bi bil še rešljiv, če ne bi bil povezan s prakso življenjske tehnike, da začne svoje koruptno dejanje opravičevati pred samim sabo, v kar ga sili slaba vest, in če si ga z uporabo svoje svetovnonazorske dialektike ne bi prizadeval prikazati kot pravilnega.“ Takšen človek ni več eksistenca, temveč (ker bazira njegovo bivanje na laži) psevdoeksistenca. Psevdoeksistenca je vključena v svet tako, da je ograjena od resnice (torej od zunanjega sveta, sveta kot stvarstva). Da bi se lahko opravičila mora vsako informacijo predelati in se tako nenehno dezinformirati. „Psevdoeksistenca oziroma lažniv človek nedvomno živi in mora živeti v psevdologiji oziroma sistemu laži.“

Duševni ustroj človeka kot psevdoeksistence je oblastniški predvsem v dveh pomenih: (1) procesira informacije, ne zanima ga resnica, temveč „višje dobro“, ki naj bi ga doseglo; (2) in zaradi trega je tudi monologno, saj ne dopušča, da ga druga stvar nagovori. Zanika zunanjosti svojo lastno substanco tako, da jo spremeni v efekt, ki ga bo imela.

Grobost in omiljevanje, drugič

Korupcija, ki nam je danes v naših logih predočena, ni posledica gnilosti parlamentarizma in kapitalizma, pred katero nas bo lahko rešila trda roka (komunistične ali fašistične) diktature. Svetovni nazor je že korupcija, je korupten, saj omogoča omiljevanje in opravičevanje določenih dejanj. Ni nobena skrivnost, da so vse svetovnonazorske diktature bile vedno gojišče korupcije in kriminala. Procesiranje informacij ali selektivno omiljevanje, torej avtodezinformacija, ki si jo dopuščamo, ko vidimo, da je za „višje dobro“ bilo pobitih ogromno ljudi, in ko si prisvojimo kakšno podjetje, je isto. Verjetno Katarine Kresal in Gregorji Golobiči tudi verjamejo, da je to kar delajo prav.

Svetovni nazor in demokracija

Demokracija ni, kot je v imaginariju mnogih, nekakšno stanje premirja med različnimi svetovnimi nazori ali ideologijami. Priznati ji moramo njeno substancialnost. Demokracija je streznitev od ideološke permanentne pijanosti. Demokracija, da bi lahko delovala, mora razbiti logiko svetovnih nazorov: da bi lahko zares imeli svobodo govora, morajo besede imeti težo in razmislek za seboj – tu ni prostora za skandirajoče lajanje; da bi država lahko delovala v dobro vseh, jo morajo voditi pametni, ponižni in negrabežljivi ljudje, ne pa partijski lizuni in gobezdači; da bodo vladajoči primerni svoji odgovornosti, morajo ljudje biti budni, trezni, striktni in morajo v njej sodelovati.

Vendar je demokracija krhka deklina. Najprvo jo moramo ljubiti, da bi nam pomagala.