Svarunovo okno v svet

Borba za svobodo (drugi del)

2011-08-02T18:15:00.003+02:00

Resnica in njene implikacije

Seveda je naš divjak predstavnik verskega mišljenja ali, kot ga radi nekateri sodobni modroslovci imenujejo, mitičnega uma. Ta izraz je lahko v marsiketerem vidiku sporen, predvsem če ga razumemo v evolucističnem smislu, torej v smislu, ko utišamo njegovo posredovanje kot izraz nevedne, neumne zgodovinske preteklosti. Ali pa, če ga utišamo v relativizmu mnenj, kjer je vsak, tako znanstvenik kot divjak nosilec partikularnega mnenja.

Po drugi strani pa je ta pojem dober, v kolikor hočemo opisati specifičen način doživljanja sveta in željo po izražanju le-tega (v kolikor svet razumemo v svoji celoti – kot enoto naravnega in nadnaravnega – in tudi resnico v svoji enotnosti – kot enoto razumevanja in delovanja).

Krščanstvo ni razsvetljenstvo, ni modernizem in ni pozitivna znanost. V nasprotju z njimi, krščanstvo govori obče in univerzalne resnice, v partikularnem jeziku. V partikularnem jeziku, ki vedno že izhaja iz verske izkušnje in je namenjen poskusu izrazitve presežnega misterija. Namen razsvetljenstva in pozitivizma pa je premagati, presvetliti misterij, ga razumeti in definirati (definire – omejiti). V slednjih resnica naj bi zakrpala luknje in v postopni akumulaciji vednosti naj bi izpeljala eshatološki projekt racionalizacije človeštva. Vendar, kot sem omenil že na začetku, je njen projekt nujno vključen v zgodovinsko borbo s starim.

Kaj pa, če bi sprejeli njihove resnice resno, kot obče resnice, z vsemi implikacijami, ki jih nosijo? Če bi jih razumeli izven svojega eshatološkega boja? Če bi jim za trenutek dovolili, da ustvarijo svet, ki ga želijo, svet, ki naj bi bil bolj svoboden, saj bi bil rešen praznoverja religij?

No, pa poglejmo nekaj ugovorov, s katerimi sodobniki napadajo krščanstvo v imenu svobode.

V wannabe ugledni prilogi dela, kjer so posamezniki hoteli uvideti Slovenijo v letu 2020, je ugledna Svetlana Makarovič (ki si zadnja leta, kot Boris Pahor, na vse kriplje želi uničiti dobro ime) napisala naslednje besede: „Bo kdo pojasnil mulcem, da so v sodobnem svetu razvoja znanosti biblija, koran, tora in tako naprej bolj ali manj isti »švefel«, ki spada v muzej in nikamor drugam?” Svet razvoja znanosti, hmm … Ali ni nekaj zloveščega v temu. Kot da bi ta svet, ki se pojavlja kar sam od sebe, imel neko nujnost, po kateri naj bi mi opustili naše svobodno odločitev do vere in se mu preprosto predali. Vera je osebna odločitev, v primeru biblije, korana in tore, osebna odločitev vstopa v odnos s presežnim Bogom. Seveda v znanosti pa ni takšne osebne odločitve, saj znanost temelji na nujnosti. V kolikor hočemo znanost zoperstaviti veri (tj. da se izključujeta), dejansko zagovarjamo nujnost v nasprotju s svobodo, dokazljivost v nasprotju z domišljijo itd. Katekizem pa nas uči, da vera in znanost nista v nasprotju in da si ne moreta oporekati.

Nato nadaljuje: „Prav religije poganjajo neskončno kolo zla na tem planetu. Bodo vsaj mladi kdaj spoznali, da je izključno njihova osebna pravica, da v kaj ali koga verujejo - ali pa tudi ne?! Bo kdo končno uvedel v srednje šole obvezno branje Dawkinsa?“

Seveda ne moremo natančno vedeti, koliko je gospa Makarovičeva zares brala Dawkinsa. Mogoče ga pozna zgolj po fami, saj si ne morem predstavljati, kako lahko oseba s toliko okusa in literarnega čuta kot je sama, ima rada pamfletistično, populistično in plitvo pisanje Dawkinsa. Poleg tega, moramo si priznati, njegova teorija sebičnega gena in memetika izgledajo kaj borna alternativa razkošnemu pragozdu religijske misli. Noben je ne bi jemal preveč resno, če je ne bi obkrožala fama antikrščanstva. In lahko ji to priznamo, to je izrazito protikrščanska misel. Če jo vzamemo zares, od sveta in naše (človeške) svobodne volje ostane kaj malo. Gen je po njegovem tisto, kar želi čimbolj optimalno preživeti. Vsa naša dejanja, naj se zdijo še tako vzvišena ali so še takšni primerki podlosti, so izraz našega gena, ki hoče živeti v neskončnost. Meme pa je njegova kulturna plat, kjer se kopičijo stara znanja in se skozi nas nadgrajujejo/akumulirajo. Gospa Makarovič po Dawkinsu ni nič drugega kot takšna vreča genov in karkoli je naredila in dosegla, se lahko zahvali samo svojim prednikom in praprednikom, da jo je ta gen dosegel. Vendar gospa Makarovičeva mora po tej teoriji hkrati potegniti še eno konsekvenco. Po dawkinsovskemu evolucionizmu je gen, ki odmre, nujno slab, šibek gen, tisti, ki preživi, pa je dober. In ko sama v kritiki omenja, kako „vzbuhti slovenceljska napihnjenost z roko v roki z rasizmom in šovinizmom,„ ji mi, kot dawkinsovci lahko rečemo, da to vzbuhtenje je zdrav način, kako gen sili k svojemu preživetju in moči, medtem ko je njeno samomorilsko tarnanje in odločitev, da ne bo imela potomcev, dokaz gnilega gena. Ergo (po Dawkinsovi teoriji): Slovenceljn, ki je vulgaren in se itak razmnožuje = dober, pravilen gen = etično pravilna in edino uspešna drža; velika pesnica Svetlana Makarovič = slab, gnili gen = napačna etična in razumska drža. Sama Dawkinsova teorija nas nujno pripelje do tega zaključka.

Seveda sam srečujem mnogo pankerjev in anarhistov, ki jemljejo Dawkinsa za svojega. Vendar moramo uvideti, da tidve življenjski drži izhajata iz tradicije asketizma. Biti panker pomeni zavestni protestni odhod iz pokvarjene, skorumpirane družbe. Je akt volje s katerim se odmaknemo iz vsakodnevnega sveta. Vendar, če panker ali anarhist sprejme dawkinsov nazor, ni nič boljši od povprečnega skorumpiranega sistemčika. Še več, sam prizna poraz in se predstavi kot slabšega od tistega, ki mu uspe v tem svetu preživeti. Njegova drža nima več nobenega smisla, saj je produkt gena. Slabega, gnilega gena. Gena namenjega izumrtju.

In če pogledamo natančneje še samega Dawkinsa. Tudi sam je z dvema ženama uspel sproducirati zgolj enega otroka. In če pogledamo demografske kazalce, bomo ugotovili, da ravno ateistični svet zahoda demografsko umira, in verni svet Tretjega sveta rase z neverjetno naglico. Dovoljeno nam je deducirati, da je njegova resnica le posledica slabih, starih in apatičnih genov. In da je resnica na drugi strani, pri vernih. Oni so tisti, ki imajo dobre gene, takšne, da bodo do leta 2100 vodili svet. Dawkinsova „resnica“ je tukaj v precepu. Če je resnična, ne more biti resnična, saj je umrljivost sama sebi protidokaz. Če ni resnična, pa se dokaže. Dawkins, paradoksno, dokazuje ravno tisto, proti čemur se bori: drugo puhlico, kreacionistično teorijo. Dawkinsova teorija je resnična zgolj in samo, če je kreacionistična teorija resnična. Saj zgolj Veliki urar ustroji gene na tak način, da bodo preživeli zgolj in samo, če bodo verni. QED.

(nadaljevanje sledi ... enkrat že)

Borba za svobodo (prvi del)

2011-07-08T21:04:00.004+02:00

„Moderno je, vsako narodovo nesrečo pripisovati na rovaš katoliške cerkve. Pa ni vse zlato, kar je moderno„ piše Fran Maslej Podlimbarski že leta 1907, ko je šel na izlet v kraje, v katerih se potikam jaz že nekaj mesecev. In danes bi lahko dejali, da ni zgolj moderno, postalo je še postmoderno. In kot katehumen, bi lahko dejal, da bo ostalo vedno modno, dokler bo krščanstvo ostalo pravoverno in v svoji sprotni aktualizaciji večnega sporočila se ne bo prodalo časni všečnosti.

Kot katehumen tudi popolnoma razumem, da človek lahko živi dobro, lagodno in pol

no življenje, brez da bi ga kdaj srečala večna beseda. Konec koncev, ali smo verni ali ne, vedno velja, da je vsak svoje sreče kovač.

Kar mi gre v nos je bolj to, da glasna večina poskuša na vsak način, v vsakem trenutku in z vsakim sredstvom prikazati krščansko misel kot praznoverno, neumno, nevarno in nesvobodno. Kot še veliki Chesterton pravi, je vsaka palica dobra za udariti po krščanstvu.

Vendar, spet kot katehumen, moram tudi priznati, da za pričevanje o resnici večne besede mi ne morejo pričati verniki, ki jih lahko vidim po Evropi. Mnogo bolj mi pričajo tej posamezniki, ki tako vztrajno in na vsak način poskušajo napadati krščanstvo. Le zakaj? Ali ni krščanstvo, hvalabogu, izgubilo popolnoma vso politično-vplivno moč, povrh vsega pa še veliko množico verujočih? Ali ni to zanimiv paradoks krščanstva: tudi ko nima moči ostaja neomajno pomembno in zanimivo?

Vendar, in to je magična lepota resnica, vedno ko tej posamezniki poskušajo napasti Sveti Paradoks krščanstva, zaidejo v nedoslednost. Še več, ravno napad na Paradoks nujno proizvede nedoslednost. Ali, če bi povedali biblično, „Domišljali so si, da so modri, pa so ponoreli„.

Še huje, kot sodobni umetniki, ki mislijo, da so z nekaj kracami po platnu in drekom na zidu avantgarda v preseganju „ustaljenih vzorcev“ in uničenju figuralike v umetnosti, nezavedoč se, da je to uradna smer že kakšnih sto let, tako se protikristjani sebe še vedno smatrajo kot smele in drzne, nezavedajoč se, da je to že kar en lep kos pretekle zgodovine postalo mainstream. Obojni so v bistvu politično korektni. Obojni so govorica, ki danes obvladuje svet (v kolikor kot svet razumemo svet, ki ga vidimo, tj. Evropa in ZDA). Prav nič drzni niso, ravno obratno, so konformisti, ki računajo, na to, da in kako bodo razumljeni. Če danes nekdo reče, da je bog živi Bog in Troedin, ga nihče ne bo razumel. Če pa reče, da je Bog izum za kontrolo ljudskih mas, ga bodo vsi natančno razumeli, kaj je hotel s tem tudi povedati. Tudi kristjani.

Resnica in zora človeštva

Razsvetljenstvo je bil jako čuden projekt. Imeli bi ga lahko celo za simpatičnega, če ne bi v sebi nosil toliko zavrtega gneva.

Njegov temeljni problem je bil, da ni nikoli razumel svoje zgodovinske relacionalne vpetosti. Vendar, paradoksno, je ni razumel ravno zaradi tega, ker jo je nenehno poudarjal. Občost izrekanja svoje partikularnosti mu je onemogočila videti partikularnost njegove obče pozicije. Rečeno človeško, razsvetljenstvu je ravno njegova teorija, s katero je napadal večne resnice iz stališča zgodovinske vpetosti, onemogočila, da bi videl, da njegova kritika in njegove izpeljave ne morejo biti obče, temveč so bile vključene v neko specifični partikularni zgodovinski odnos: odnos med tistim, kar so imenovali „staro“, in med njimi, ki so bili „novi“, „mladi“, „razumni“. Pozicija „prave vednosti“ v nasprotju s „praznovernostjo“. Ta osnovno relacionalna pozicija je podajala upravičitev njihovih tez. Seveda ne pravim, da so njihove teze kar tako letele in bile odobravane, zgolj iz razloga, da so bile protivne starim teza. Sploh ne. Razsvetljenci so bili v dokazovanju mnogo bolj dosledni kot kdorkoli pred njimi (in marsikdo po njih).

Vendar razumsko-logična doslednost ni dovolj. In Martin Luther upravičeno imenuje razum hure. Ne zato, ker bi bil razum nekaj, kar je grešno in se ga moramo na vsak način otepati. Daleč od tega. Razum (in seksualnost) sta (biblično) dve točki, skozi katere se lahko dotikamo Božanskega. Vendar tako kot nas sama seksualnost zna zapeljati do tega, da pozabimo na vse okoli in se ji predamo, tudi sam razum nas spozabi vsega konkretnega sveta in nas pripravi do tega, da mu popolnoma zaupamo. Rečeno, spet, človeško: tako seks brez posledic kot razum brez posledic, nas zavaja.

Ker pa, razen nekaterih trenutkov, živimo v svetu s posledicami (ali z implikacijami), moramo videti v razumskih stavbah, poleg njihove doslednosti, tudi kaj dejansko njihova izpeljava tudi določa nam v vsakodnevnem življenju.

Lahko je, kot sodobni znanstveniki in raziskovalci, dejati takšna je pač resnica in dvigniti roke. Kot da bi izsledki iz anket ali iz sterilnega laboratorija dosegli kdaj moč in dostojanstvo, da bi jih lahko poimenovali resnica. Trepet v zori človeštva, ki ga je vzhajajoči človek se trudil izraziti – to lahko imenujemo resnica. Vendar to ne smemo razumeti kot malikovanje starih časov. Sploh ne. Poudariti želim nekaj drugega. Za vzhajajočega človeka bi bile definicije in izsledki, ki jih s svojim raziskovalnim orodjem podaja znanost, nerazumljive nepotrebnosti, ki mu ne bi povedala nič. Bile bi zgolj besede, ki trdijo, da v svoji škatlici vsebujejo vse, vendar bi bila zanj ta škatla zunaj jeklena in znotraj prazna. Saj zanj, ki ni živel zgolj v glavi, je bila resnica pomembna in je v njej poskusil izraziti celoto bivajočega, vključno s samim sabo. Poskusil, saj se resnica ni nikoli odmaknila od vpraševanja in v odgovoru je bil vedno prisoten misterij – misterij, ki ni znak nevednosti, ki jo moramo še zapolniti, temveč je misterij, ki vedno ostaja nedosegljiv kot misterij. In iz tega poskusa izrazitve misterija je naš divjak črpal svoje občutje trepeta stvarstva in hkrati svoje vsakodnevno občevanje.

Da je misterij vedno misterij, ker je izražen kot misterij, tega sodobnost ne more razumeti. Vendar, obratno, tudi divjak ne more razumeti sodobnih definicij. Vbeseditev misterija je sicer zgodovinsko-prostorno pogojena, vendar zgolj v načinu izražanja. Dá se jo namreč vedno izraziti v novem živem jeziku. Nasprotno pa so novodobne resnice v bistvu vedno zgodovinsko vpete. Plemeniti Bela Hamvas pravi, da lahko je resnica do nas konkretno žaljiva, vendar pa ne moremo sprejeti, da je resnica zgolj in samo (obče) žaljiva. Takšen primer je seveda genska teorija. Po njej naj bi vse kar obstaja vodili neki abstraktni geni, ki hočejo živeti kolikor se da dolgo. Vendar te resnice ne moremo razumeti, brez da razumemo celotno zgodovino evrope od Platona naprej. Preprosto, nič nam ne pove, saj je teorija mogoča zgolj kot nasledek spora o svobodni volji. Kaj naj naš divjak s to teorijo?

(Zaradi dolžine teme je članek razdeljen na več delov. Drugi del bo objavljen čez teden dni!)

Svet med zabitostjo in naivnostjo

2011-05-05T02:56:00.004+02:00

Joj, to je pa en zelo neumen spis. Tako neumen, da se še sam docela ne razume. Zato naprošam umne posameznike, ki bodo slučajno pripluli na to stran, da raje odjadrajo na kakšno za njih ukagojnejšo in uglednejšo stran, kot je npr. Enciklopedija Britanika.

Porečete pa: zakaj pa bi pisal tako neumen spis, če pa se še sam zavedaš njegove neumnosti? Neumni ljudje pišejo neumno, ker se sami imajo za pametne in smatrajo, da pišejo pametne zadeve; ti pa, zavedajoč se neumnosti pisanega, pišeš še naprej in ga celo deliš s svetovnim občestvom.

Vendar: če neumni piše neumno, ker smatra, da ni neumno, temveč pametno, kaže na to, da sta oba pojma v posameznikovem vsakodnevju lahko zamenljiva. Kdo govori neumno in kdo pametno je to lahko v rokah nekega razsodnika, ki ne sme biti neumen, temveč pameten.

Ampak če neumen sebe smatra za pametnega, kako vemo, da je tisti, ki je pameten, zares pameten. Če ga neumni smatra (tega drugega, ta-pametnega) za pametnega, ne moremo trditi, da je zares pameten, saj neumni tudi sebe smatra za pametnega. Če pa se pameten sebe smatra za pametnega, kdo nam more zagotoviti, da ni še en neumnež, ki se smatra za pametnega.

Seveda bi lahko trdili, da pametnost temelji na določenih vrlinah, ki pametnemu pritičejo. Tu bi lahko izpostavili koherentnost, logično argumentativnost itd., vendar, če smo nekoliko nemški, bi lahko odvrnili, da so to aposteriori analitične pritike, ki jih lahko izpostavimo zgolj, ko že vemo, kaj je pameten človek in kaj mu pritiče.

Če bi pameten bil pameten na sebi, ne glede na razmerje do neumnega, bi moral biti tudi opredeljen na sebi. Vsakršna opredelitev pametnega pa se vedno izkaže odnosna in to na dveh ravneh: tako do neumnega, ki ga baje presega, kot do modrosti, ki jo baje dosega. Vendar slednjega ne more nikoli doseči – zgolj neumni smatra, da jo lahko. In ker je ne more doseči, kaj mu daje sploh pravico, da ve, da se ji približuje. Kaj pa, če je tisto, čemur se približuje, neumnost.

Vzdrževanje dvojice pameten-neumen je potemtakem zgolj enosmerno. Pameten nujno potrebuje neumnega, da je lahko pameten. Pameten je zgolj v razliki do neumnega; medtem ko je neumen lahko neumen brez pametnega, saj se neumnemu ni potebno primerjati s pametnim, da bi lahko bil neumen. Neumen je pač neumen.

Iz vsega povedanega lahko izpeljemo zgolj to: če ne moremo docela zatrditi, kako je pameten lahko pameten, pa lahko zatrdimo, kdo je neumen – to je tisti, ki ne loči pametnosti od neumnosti, oziroma tisti, ki pametnost in neumnost zamenjuje.

Torej, če se moje pisanje samo postavi v točko, ko ne zna razmejiti pametnega od neumnega, mora biti po vsej pravici in dolžnosti, skorajda po nujnosti, imenovano neumno.

* * *

Ne preostane nam drugega kot govoriti iz pozicije neumnosti. Vendar to zna biti jalovo početje, saj je neumnost širnejša kot samo vesolje. Sam Aristotel pravi, da je zmot neštevilo.

Potrebno nam je zatorej postopati pazljivo. Kar pametnemu ni bilo potreba, saj se je postavil v točko, ko se je razmejil od celotne neumnosti, je nam, ki kopitljamo v breznu neumnosti, življenjska nujnost: iz neumnosti same moramo razmejiti samo neumnost. Neuspeh razmejitve neumno-pametno moramo nadomestiti z novo dvojico, katero nam bo lahko tudi iz neumnosti uspelo izpeljati. Edini način, da lahko to zmoremo, je deskriptivno, saj deskripcija ne potrebuje vednosti, ki je itak mi, ki smo neumni, nimamo oziroma ne moremo zatrditi, da je prava, saj je lahko neumnost.

Neumnost bi potemtakem lahko razdelili na dva načina biti-neumen: na, kot se pravi pri nas na Goriškem, zabitost ali z biblično oznako trdosrčnost ter na nevednost oziroma naivnost.

Prvi je lastno, da ne loči pametnosti od neumnosti tako, da se sebe smatra za pametno in vse preostalo smatra za neumno. Zabit ali trdosrčen človek se smatra za pametnega in zato meni, da vse, kar zatrjuje, je tako, kot zatrjuje.

Slednji pa je lastno, da ne loči pametnosti od neumnosti tako, da ne zna presoditi, katera izjava je pametna in katera neumna. Zato sprejme obe izjavi enako.

Tidve poziciji se izključujeta: ne moreš biti hkrati zabit in neveden, trdosrčen in naiven. Predvsem zato, ker to niso pozicije v odnosu do vednosti, temveč so pozicije v odnosu do sveta (pozicije v razmerju do življenja v svetu).

* * *

V tem trenutku nam ne preostane drugega kot ugotoviti, kako tidve drži mislita. Če pametni ne dopusti neumnemu misliti, saj neumnost ne more misliti, ker je neumna, ji bomo mi izredno tu dovolili. Mogoče nam na koncu mišljenje neumnega lahko pokaže nekaj zanimivega tudi v smeri mišljenja pametnega (približno tako kot je Pavlovu igračkanje s psi dovolilo, da je razmišljal o obnašanju ljudi).

Dovolili si bomo zato trditi naslednje: dejstvo (sicer ne edino) vsakega človeškega bivanja je mišljenje. In vsako mišljenja je trud spoznavanja. In dejavnost vsakega spoznavanja je želja po spoznavanju resnice. Sicer bi lahko pametni tu razpredali o vsakemu pojmu posebej, vendar je za nas, ki smo neumni, ta opredelitev dovolj točna in pod katero se lahko podpišemo, saj razumevamo vse pojme zgolj v skladu z zdravim razumom.

Mišljenje je potemtakem želja po resnici. In če želimo ostati zdravorazumski, bi lahko dejali, da je resnica, če naj bo hotela biti resnica, nespremenljiva. Da se je nek dogodek zares zgodil, pomeni, da se je zgodil kot tak in nikoli ne bo mogel biti drugačen (tj. da je nespremenljiv). V tem se bosta strinjala tako naivni kot zabiti.

V čem pa se ne bosta strinjala. Primerov je neskončno. Permutacij še več. Zato si bomo poskušali prikazati z enim izmišljenim primerom in izmišljenim iztekom.

Vržimo kost: Zakaj voda vedno in povsod (če seveda vanjo ne posegamo) teče navzdol?

Zabiti, ki se smatra za pametnega v nasprotju z maso neumnih, in smatra, da poseduje resnico, bo dejal: “Voda teče navzdol zaradi zakona sil gravitacije, kateremu so podvrženi vsi elementi našega sveta.” (Naj omenimo, da je zabiti končal gimnazijo v republiki Sloveniji, zato se mu niti zdaleč ne sanja, kaj to pomeni sila in kaj gravitacija.)

Vendar naivni, ki rad kar tako vsevprek sprejema teze, bo vprašal: “Ali voda zgolj v Sloveniji teče navzdol. Kaj pa v drugih državah? Ali imajo tam kakšen drugačen zakon?”

Zabiti bi mu z vidnim prezirom v očeh zabičal: “To niso zunanji zakoni, zakoni, ki se jih postavlja z dekretom. To so notranji zakoni. To so nespremenljivi zakoni, ki delujejo pod videzom spremenljivosti in vzdržujejo v svetu red.”

Naivni bi to tezo še bil pripravljen sprejeti, v kolikor ne bi nekoč slišal, da so nekateri zagovarjali podobno tezo, torej, da po nespremenljivem zakonu nekatere stvari težijo dol nekatere pa gor. V tem vprašanju se je naivnemu, ki seveda sprejema vse teze enako, zazdelo, da niso spremenljivi zgolj zunanji zakoni, zakoni držav, temveč ravnotako tudi notranji. Če je vsak trdil, da poseduje nespremenljivi notranji zakon, kako so potem vsi tej zakoni tako spremenljivi. Takrat se naivni spomni še na besede njegovega strica, pravega podalpskega balkana, ki je nekoč izrekel: “Zakoni so zato, da jih kršimo!” Če so zakoni, da jih kršimo, potem bi morala voda tudi kršiti svoj lastni zakon. Vendar, kako lahko kršimo svoj lastni notranji zakon. Ali ne delujemo torej vedno obratno od zakona, delujemo v večnem kršenju svojega lastnega zakona. Vendar, ali ni to že zakon, katerega moramo kršiti?

Jojmene, kakšna zmeda, dragi bralec, se dogaja v glavi naivnega. Ali lahko to sploh še imenujemo mišljenje?!

Naivni tu mora obstati. Ne obstaja večno kršenje večnega zakona, saj zakone lahko kršimo. Torej, zakoni niso nespremenljivi. (Seveda bi lahko kakšen pameten v tej točki prišel do drugačnega zaključka in pametnemu, ki še sledi ta spis in se še ni odsurfal na pametnejšo stran, moram spet poudariti, da je konec koncev neumni ta, ki razmišlja.) Kaj pa je nespremenljivo??

“Ali ni nespremenljivo in potemtakem resnično to, da voda teče navzdol? Ali ni zgolj to tisto, kar je nespremenljivo: vsi zakoni, ki naj bi to razložili, so spremenljivi, samo pot vode je nespremenljiva.” Vendar naivni ve, da ni odgovoril na vprašanje Zakaj voda vedno in povsod (če vanjo ne posegamo) teče navzdol? Verjetno pa sama voda potemtakem hoče iti navzdol. Naivnemu ni drugega odgovora kot ta, da se je voda odločila, da bo tekla navzdol. Naivni, ki sprejema vse enako, se spomni, da Hans Andersen, ta prerok naivnih, pravi, da so nekoč reke še tekle navkreber. Torej tisto, kar je kolikor toliko nespremenljivo, ni zakon, temveč sama odločitev – sama svobodna volja.

Voda se je odločila, da bo tekla navzdol. In nekoč se bo lahko premislila in bo tekla navzgor.

Kar pa naivni, čeprav je naiven, meni, je, da voda, če se bo odločila, da bo tekla navzgor ali navzdol, nikoli ne bo tekla navzgor in navzdol naenkrat. Saj voda je še vedno voda in ne sodobni človek, ki zagovarja genetski determinizem in psihoanalizo nasproti krščanskemu konceptu svobodne volje in hkrati očita Cerkvi, da v svojem nauku omejuje svobodno voljo; ki zagovarja koncept skupne lastnine in hkrati protestira proti vtikavanju države v osebno lastnino; ki govori proti nižanju davkov, saj naj bi bilo to zgolj v korist bogatih, in hkrati govori proti visokim davkom, saj naj bi s tem država kradla denar ljudem; ki mu je zelo ljub hinduizem in islam in hkrati očita krščanstvu, da vzdržuje socialno razslojenost in patriarhat; še več, ki v tematiki katolištva zatrjuje, da je vera zgolj opij za ljudstvo, in je hkrati pripravljen iti na ulice protestirat za graditev džamije.

Naivni seveda tega raje ne izreče zabitemu, saj ve, kakšen odgovor ga čaka: “kaj filozofiraš?!”

Še manj pa bo vse to govoril pametnemu. Ta mu bo zgolj rekel, da je neumen.

Znanost nemišljenja

2011-03-01T11:53:00.007+01:00

Že nekaj časa nazaj se je oglasil veliki Stephen Hawking in najprej povedal, da filozofija, potem pa, da teologija, nimata več svojega razloga da bi obstajali, saj z velikim napredkom v znanosti ne moreta več konkurirati in zaradi tega nimata več podlage in pristojnosti podajati razmisleke in sodbe o svetu. Seveda z velikim spoštovanjem do njegove osebe in do tega, kar je dosegel, mu moramo tu naravnost in direktno povedati, da je en velik ignorant. Oziroma, je idiot v izvornem pomenu besede, saj se ne zaveda, da se vsi ne ukvarjajo s tistimi zadevami, s katerimi se on. Če bi hoteli računati premik delcev v hitrosti blizu hitrosti svetlobe, nam seveda tako teologija kot filozofija ne bi imela kaj povedati, še več, se ne bi smeli niti oglašati. Ampak tako filozofijo kot teologijo to niti ne zanima. Onedve se, tako kot teoretična fizika, ukvarjajo s sebi lastnimi problemi, temi, zaradi katerih te discipline sploh obstajajo. Discipline niso, tako kot se ljudjem, ki plavajo v oceanu (post)modernizma, dozdeva, stvari ki kar tako obstajajo in so vedno tudi obstajale, temveč obstajajo zaradi obstoja določenih problematik. Če nam v nekem trenutku postane problem vožnja po vesolju, bo nastala disciplina, ki se s tem ukvarja, in ne bomo klicali teologe in filozofe na pomoč. Klicali jih bomo, predvsem slednje, ko bomo ugotovili, da obstaja kakšna inteligentna rasa, s katero moramo priti v kontakt.

Če še veliki Hawking tega ne razume, kaj potem šele mali znanstveniki, ki producirajo svoje akademske točke na raznih univerzah po svetu. V januarskem Globalu sem tako zasledil članek s pomenljivim imenom Zakaj je svet osvojila zahodna znanost, katerega avtor je neki Ian Morris, zgodovinar, arheolog in klasicist (karkoli že to pomeni) na neki univerzi v Kaliforniji, sicer tudi avtor istoimenske knjige. Teze, ki jih poda, so seveda bizarne že iz pogleda zdrave pameti. Vendar marsikomu (vključno, kot kaže, z Marcelom Štefančičem mlajšim) se bodo zdele povsem upravičene in lahko prebavljive (v nasprotju z mano, ko me je ob branju zvijal trebuh in se mi dvigal pritisk). Zakaj?

Preden preidemo na članek je potrebno odgovoriti na kratko na to zagonetko. Znanost je s svojo jasno metodologijo in direktnimi, konkretnimi in dokazljivimi rezultati uspela doseči mnogo vidnih rezultatov v razmeroma kratkem času. In ker se znanost ukvarja s stvarmi, z objekti, se ji je uspelo pokazati, da dejansko deluje in de je edina možna postreči z resnico. Zaradi tega je dobila v svojih očeh mandat, da lahko govori o čemerkoli, da lahko aplicira svojo metodo, svoj način iskanja resnice na karkoli, oziroma da ne obstaja nečesa, kar bi bilo izven dosega njene razsvetlitve. Moderna znanost se predstavlja, kot bi rekel Urbančič, kot Heglovski absolutni samonanašajoči, samorazkrivajoči duh. Današnja znanost je presegla svoj okvir, ker je preprosto ignorantska in ne razume, da ne moremo vsega zvesti na isti imenovalec (in drugo potlačiti v človeško vraževernost, neumnost in nerazvitost).

Še nekaj je razlog današnjega splošnega zaupanja znanosti (oziroma stroki). To je njena pregovorna nepolitičnost. Znanost pa ni nepolitična, (predvsem tam, kjer nima kaj iskati,) ampak le zna dobro skriti svojo političnost. Jo zna poznanstveniti, na tak način, da ne izgleda volja posameznika, temveč direktna posledica rezultatov pridobljenih iz znanstvene analize. Vendar pa, z dovolj ostrim očesom, lahko marsikdaj vidimo, da sama zastavitev problema nujno nosi svoj želeni rezultat.

Seveda pa moramo takoj nekaj poudariti. Stroka, kot obstaja pri nas, je direktno politično (aktualno-politično, tj. strankarsko) opredeljena. Večina znanstvenikov seveda niso tako poceni kurbe in se kurbajo zgolj univerzi. Tej znanstveniki ponavadi nimajo svojega političnega profila. Če bi lahko podali politično ideologijo znanosti, je ta birokratizem. Birokratizem je politična ureditev, ki temelji na strokovnih službah in zanjo so vsi ljudje zgolj podatki. Da država deluje čimboljše, morajo posamezniki strogo ločiti svoje lastne misli za blagor skupnosti in miru – in to je politična korektnost. Politična korektnost je najnižja stopnja miru, saj ukinja dialog, za blagor stabilnosti. Da je politična korektnost kdaj nujni prijem, da nimamo nenehnega trka med različnimi skupinami, je jasno in opravičljivo. Vendar jo moramo jemati zgolj tako. Birokratizem pa jo jemlje kot nekaj izvornega (saj, kot smo že omenili, birokratizem vidi posameznike zgolj kot različne podatke v svojih statistikah, svoje poslanstvo pa v vzdrževanju reda in miru za vsako ceno).

Da se ne bomo preveč zadržali in skrenili s poti, preidimo na sporni članek.
Avtor si na začetku članka postavi vprašanje Zakaj se je moderna znanost razvila ravno v Evropi in ne kje drugje? Vprašanje je zelo zanimivo in vredno obdelave. Presprašuje se namreč o pogojih možnosti razvitja določenih znanosti na nekem področju in zakaj se ta niso razvila na določenih drugih področjih? Torej na kratko: zakaj ravno tu in ne kje drugje?

Tega tako pomembnega vprašanja ni dr. Ian Morris prvi zastavil – pred njim je mnogo ljudi že hotelo na to odgovoriti in marsikdo je tudi že odgovoril. Vendar obstaja med njimi in dr. Morrisem ključna razlika. Medtem ko je večina šla v knjižnico in dolga leta prebirala politično zgodovino, religiološke in sociološke študije ter zgodovino filozofije, dr. Morris odpre zgolj meteorološki zgodovinski atlas in iz njega, s pomočjo njegove neomajne volje, sestavi celotno teorijo. Še več, izumi opravičilo, da ne bo pogledal nič več kot v atlas: “Če bi hoteli vse te hipoteze (torej, zaradi katerih razlogov se je znanost razvila v Evropi, op.a.) preizkusiti v zgodovinskem okviru, bi morali začeti pri samih koreninah človeštva. Nič nenavadnega torej, da se zgodovinarji neradi lotevajo tako obsežnega dela.” Ali se zgolj meni zdi to argument lenobe?

Njegovo umovanje je na takšni ravni, da bi se ga vsi marksisti stare generacije na čelu z DIAMATovci veselili. Doktor znanosti odgovori na to veliko vprašanje z zelo malim teoremom: razvoj znanosti je posledica zgodovine, kar pomeni, da lahko neenakomeren razvoj razložimo z različno hitrostjo zgodovine. Torej zgodovina je nekje hitrejša in nekje počasnejša.

Vendar kdo ali kaj je ta gospod Zgodovina, da si drzne nekje biti hitrejši in nekje počasnejši. Kako lahko razložimo, da je gospod Zgodovina nekje hitel, nekje pa je zabušaval. Seveda, nekje je imel dobro klimo in se je lahko dodobra najedel, nekje pa je gladoval, nekje je imel dobro zemljepisno lego ob pogledu na adriansko morje, nekje pa je taisti Zgodovina živel boguzaritjo v karpatskem gorovju.

Čeprav zgornja basen krši še zakone pripovedk, saj podaja isto osebo na več krajev istočasno, in je poleg tega še zelo slaba in je zagotovo ne bi bral svojim otrokom, je to v pravljični izvedbi natančno kar dr. Morris teoretično zagovarja.
Dr. Morris zagovarja, da je razvoj odvisen od hitrosti zgodovine. Ta teorem “nam pove, zakaj je bila znanost domena Zahoda – in zakaj morda ne bo več tako dolgo. Vzroki niso povezani z raso, kulturo, vero ali znamenitimi možmi. Prav tako v glavnem niso odvisni od sreče in naključji. So pa zelo povezani z dejavnikom, ki je nadvse pomemben tudi v biologiji z zemljepisno lego.”

To nadalje dokaže skozi serijo bolj-kot-ne prisilnimi izpeljavami, kjer pogojuje uspeh z zemljepisno lego. Naj omenim zgolj en primerek. Najprvo nam avtor predstavi, zakaj je bila zahodna evropa v zaostanku z Egiptom in Mezopotamijo. Pravi, da je zajedanje mrzlih voda Atlantika onemogočalo dober razvoj kmetijstva in je tako zaostajalo za nekaj tisoč let za vzhodom, predvsem kasneje s kitajsko. Potem pa mora opravičiti preobrat: “Nenadoma se je slabost zajedanja hladnega Atlantika v evropsko celino spremenila v prednost. Zahodnoevropski mornarji so imeli do Amerike polovico krajšo pot od kitajskih. Pred pojavitvijo ladij, primernih za prečkanje oceanov, je bilo to povsem nepomembno, a ko so enkrat začeli graditi takšna plovila, je to postalo ključna prednost.”

Torej, izhajajoč iz njegovega teorema, ki smatra zgodovinski razvoj kot nekaj unitarnega, vendar časovno različnega, bi lahko rekli: zakaj pa niso Kitajci toliko prej naredili teh ladij, še boljših, saj so konec koncev zaradi boljše klime imeli tisočletno prednost, in sami odšli to dvakrat daljšo pot. Še če bi imeli eno leto prednosti, bi dosegli Ameriko pred Portugalci. Ali pa so čezoceanske ladje objektivna dejstva kot gorovja in podnebje? Naenkrat se nekje pojavijo in jih ljudje kar začnejo uporabljati.

Zmešnjava nominalizma in realizma
Vse to blebetanje spominja na legendarno igrico Civilization. Oziroma, ta teorija je dejansko čisti prepis te igrice. Tam je ravno tako začetna točka, kjer si se pojavil še v zgodnjem starem veku, vplivala na vire za vlaganje v (znanstveni) razvoj. In več kot si osvojil in se gospodarsko razvijal, hitreje je razvoj potekal. Začel si s totemizmom, potem si razvil mlin, potem si se razvil v politeizem, potem si razvil manufakturo, potem monoteizem, potem strelno orožje, potem razsvetljenstvo, itd. Nikoli se nisi mogel drugače razvijati, razvijati v svojo smer. Lahko si se razvijal zgolj hitreje ali počasneje. Če si bil dober igralec, si se kasneje lahko s kemičnim orožjem bojeval proti falangistom v krilcih in s sulicami v roki. Seveda igrica, ki je nastala v poznih 80. letih, ni premogla globine, katero bi lahko nekdo, ki je doktor arheologije, zgodovine in klasicizma (karkoli že to pomeni).

Njun (od igrice in dr. Morrisa, namreč,) problem je v jemanju nekaterih nominalnih pojmov realistično.

Za tiste, ki niste domači v izrazoslovju sacre scientie: poglavitna razlika med realizmom in nominalizmom je v tem, da realizem določene pojme jemlje kot obstajajoče bitnosti, (npr. lepo, okroglo, zeleno,) po katerih lahko ocenjujemo stvari v svetu (nekaj je toliko lepše, kolikor se tembolj približuje realni ideji lepega), medtem ko nominalizem trdi, da določene ideje (ali ideali) so abstrakcija ali skupna beseda za skupne značilnosti določenih pojavov ali občutij (čeprav ne obstaja ena čista zelena barva, temveč več različnih odtenkov zelene, nekaj lahko imenujemo zeleno, saj opažamo med temi barvami/odtenki neko sorodnost/podobnost – zelena je poimenovanje te podobnosti). Če koga zanima kaj več, naj si sposodi kakšno knjigo o srednjeveških sholastičnih sporih.

Kar je za nas pomembno je naslednje: čeprav nominalna oznaka ni poljubna in ima svoj natančen pomen, je še vedno zgolj poimenovanje, tj. ne obstaja sama zase, ne obstaja zares.

Da se vrnemo na temo. Pojmi kot so zgodovina, razvoj ipd., niso pojmi, ki bi označevalo neko stvar, neko bitnost, temveč so ime za nek pojav ali za nek koncept.

Razvoj ni neka zadeva, ki sama zase obstaja in jo zaradi tega lahko prosto apliciramo na karkoli. O razvoju in stricto sensu lahko govorimo zgolj za stvari, za katere vemo njeno izhodiščno točko in njeno končno, i.e. o razvoju lahko govorimo zgolj teleološko. Vzemimo primer: računalničarji v osemdesetih letih naredijo osebni računalnik (PC). Vendar ta PC je še vedno prevelik, pretežak, predrag in prepočasen, da bi lahko bil zares oseben. Njihova želja je, da bi ga v vseh njegovih pamanjkanjih izboljšali. Leta 2011 lahko vidimo velik razvoj PCja, saj se je v tem času zelo izpopolnil v prvotnih smotrih. To je razvoj v pravem pomenu besede. Seveda lahko govorimo tudi v drugih primerih, npr. razvoj Freudove psihoanalize, vendar tu koncept razvoja jemljemo v prenesenem kontekstu: Freud je odprl možnost za popolnoma novo polje za razumevanje človekovega ustroja – kar na tem temelju vznikne (npr. lakanovstvo) ni direktna posledica Freudove misli, temveč je Freud pogoj možnosti, da se lahko zgodi Lacan. Vedno ko uporabljamo drugače od opisanima primeroma, lahko to uporabljamo zgolj z rezervo, metaforično, da nam olajša podajanje neke misli (kot npr. govorimo da sonce zahaja, čeprav zares sonce sploh ne zahaja, ampak zemlja kroži).

Podobno je z zgodovino. Zgodovina ne more biti hitrejša ali počasnejša. Zgodovina je, kar je. Zgodovina je skupno ime za dogodke, ki so se zgodili v času, ki so se zgodili v preteklosti in ki seveda imajo svoje posledice v kasnejši čas. Vendar zgodovina ne more biti hitra – to sploh nič ne pomeni. Zgodovino lahko smatramo kot hitro, v kolikor se v relativno kratkem časovnem obdobju zgodi mnogo stvari, ki s svojim dogajanjem, spreminjajo realnost ljudem, ki živijo v določenem obdobju. Vendar je to metaforična raba besede hitrost – čas kot tak teče isto hitro. In ker zgodovina, (razen za kristjane, jude in muslimane, in še to zgolj v eshatološkem smislu,) nima svojega smotra, se ne more hitreje ali počasneje gibati proti njem. Tako si lahko Fukuyama predstavlja zgodovino (in on ima svoje razloge zakaj), ne more si pa znanstvenik ali kdo drugi, ki hlepi po objektivnem in znanstvenem razumevanju določenih problematik.

Vendar se v vsej zgodbi skriva še en škrat. Kot sem že na začetku citiral dr. Morrisa, zanj vzroki za razvoj moderne znanosti “niso povezani z raso, kulturo, vero ali znamenitimi možmi.” Seveda, v kolikor uporabimo frazo, prepisano iz deklaracije človekovih, i.e. rasa, vera in kultura in dodamo še posameznike, hitro podam neki skriti pomen, ki ga hoče tudi sama deklaracija zaustaviti, torej iskanje večvrednosti. Večvrednost je seveda politični projekt in politični problem. Ampak Bogu treba dati, kar je Božjega, in cesarju, kar je cesarjevega. Mešati raven znanstvenega spoznavanja in političnega nastopanja je ravno tako napačno, kot mešanje nominalne in realne ravni. Avtor preprosto hoče znanstveno dokazati pravilnost politične korektnosti tako, da vpelje metodologijo, ki je zastavljena na politični korektnosti.

Lekcije iz poljskega jezika

2011-02-04T21:17:00.006+01:00

Šele po dveh mesecih učenja poljščine sem zapazil neko zelo zanimivo podrobnost.

Osnovna oblika v vseh jezikih, predvsem ko se jih učimo, je predstavitev. Le-ta je (kolikor mi je znano) vedno v osnovni formi imenovalnika. (Seveda tu govorimo o indogermanskih jezikih – za druge lahko naše sklanjatve uporabljamo zgolj z rezervo, kot pomoč pri učenju)
Jaz sem Miha bi bilo po poljsko
Ja jestem Miha
Tu ni nič posebnega. Ko se poimenujemo, torej, ko se povprašujemo kdo sem/si/je jaz/ti/on(a), je oblika enaka kot v vseh drugih jezikih.
Vendar pa takoj zatem obstaja kleč. Ko povem nekaj o sebi, se v poljščini sklon spremeni. Poglejmo:
Jaz sem študent je po poljsko
Ja jestem studentem (imenovalnik je student)
Jaz sem učiteljica je
Ja jestem lektorką (imenovalnik je lektorka; ą se prebere kot nosni a, ki zveni med on in ou)
Kar je tu posebej zanimivo je, da sklon, ki se uporablja za vse “socialne funkcije”, torej družinske (sin, oče, itd.), poklicne (učiteljica, študent, itd.), kot tudi spolne (saj veste, moški in ženska), se uporablja orodnik(!?!??!?!?!?).
Kaj je tu nauk?
Seveda marsikdo od vas pozna saussurjansko strukturalistično doktrino o arbitrarnosti znaka in fonema. Seveda je tudi meni povsem jasna.
V skupini sem imel Američanko, ki ji ni bilo jasno, ne to, zakaj se sklanja, temveč – huje, zakaj je pri moškemu tožilniku -a na koncu (krt -> krta). Takrat sem res hotel začeti s predavanjem o Saussurju. Vendar mislim, da ne bi pomagalo.
Vendar problem je drugje: čeprav je znak/fonem arbitraren, pa marsikaj v jeziku ni arbitrarnega.
En primer so spoli (ki jih namreč anglofoni nimajo). Mnogo primerkov spola samostalnikov je med indogermanskimi jeziki enakih. Obstaja pa tudi mnogo tistih, ki so drugačni. V nemščini je npr. sonce ženskega spola, v italjinščini moškega, po slovensko pa srednjega. Vendar, kot moramo vedeti, razlike in različnost niso argument za arbitrarnost in relativnost.
To da je zvok ali znak arbitraren, pomeni predvsem to, da zvok/znak ne posnema nekaj zunanjega in posledično da zvok ni utemeljen na nečemu ali na sebi, temveč na strukturi razlike. Za r vemo, da je r ne zaradi svojega zvoka, temveč ker je v jezikovni strukturi znak/fonem r drugačen od vseh drugih. Jasen dokaz vidimo, ko se pogovarjamo s koroškim Slovencem in je naš r popolnoma drugi zvok kot je njegov r. Vendar to je ena plat jezika.
Druga plat pa je mnogo radikalnejša – in zaradi tega toliko bolj nedoumljiva znanosti. To je ekspresivna plat jezika. Če pri prvi ne moremo vprašati zakaj?, nam je pri slednji mogoče. Oziroma, mogoče nam je vprašati zakaj tako in ne raje drugače.

S prijateljem Lukcem sva vsaj eno celotno noč (spomnim se predvsem tiste oktobrske noči v Budimpešti, ko sem ga prvič prišel obiskat) govorila o potrebi oz. smotru učenja jezikov. Oba sva se strinjala, ker nobeden od naju ni razsvetljenec, da potreba po znanju večih jezikov ni pragmatična, temveč je nekaj več. Vsak jezik ti pokaže nekaj v svetu, nekaj poudari, pokaže v drugi luči ... Prekrokana noč se je sicer končevala tako, da me v eni tistih magičnih smrdljivih beznic, ki obstajajo samo še v velikih mestih, Luka ni več pustil do besede, saj je pogovor o jeziku opravljal kar še namesto mene in je pogovor o govoru postal samogovor. So pa moja razmišljanja, ki so bila takrat toliko močnejša, saj so ostala neizgovorjena, ostala v spominu ravno toliko, kot njegovo govorjenje. V čemur sva se strinjala je, da vsak jezik je odpiranje horizonta stvarstva, ki je vedno že pred nami.

Kaj pa to sploh pomeni? Da je smisel stvarstva nujno vezan na jezik in zaradi tega relativen? Moj odgovor je NE!
Jezik, kot mnogo zadev, ni zavestna odločitev nekoga. Hkrati pa tudi ne neka brezoblična stvaritev, ki se je kar pojavila. V jeziku je mnogo in mnogo generacij ljudi, ki je živelo svoje vsakodnevje in ga je s tem formiralo. In vsak, ki je v ta jezik vstopil, od velikaša do zadnje perice, je v njem in preko njega delovalo in prepoznavalo svet. Vendar to ne pomeni, da smo v jeziku determinirani, da je jezik, v katerega smo vrojeni, edina realnost, ki jo zmoremo spoznati. Pomeni zgolj obratno: če poznamo samo svoj jezik, nam je velik del stvarstva prikrit.
Dopustimo si nekoliko neznanstvenega premišlljevanja.
Ali ni mnogokrat problem literatom prikazati neko občutje? Ko npr. beremo Cankarja nam preko mnogih jezikovnih prijemov hoče posredovati nekaj, kar ne more izreči. Če bi nam izrekel, bi sicer vedli o čem govori, pa ne bi začutili.
Kako pa je bilo pri Adamu? (Za tiste bolj trde – Adam je tu jeman zgolj in samo metaforično!)
Ali ni tudi on hotel povedati nekaj, podati nekaj? Ali se ni tudi njegovo občutenje sveta hotelo izraziti? Ali ni tudi on v jeziku poskušal izražati njegovo občutenje sveta? Ali ni jezik v sebi shranjeval ta poskus?
In predstavljajmo si, da je bilo Adamov neštevilo! Da so bili posejani po svetu in so poskušali ujeti nekaj presežnega, nekaj drugega, nekaj kar oni niso bili, ampak so bili v to vključeni?
Ker, kot sem rekel, nismo razsvetljenci, ... ravno nasprotno, lahko trdimo, da je način, kako so se tej Adami podajali skozi jezik, način občutenja sveta. Način kako so hoteli povedati presežno resnico sveta.
Ta spis sem začel, da bi povedal pomen uporabe orodnika v socialnih funcijah v Poljščini. Vendar sem se zagovoril in sem govoril več, kot sem nameraval. Moj odgovor je posredno že podan.
Če pa komu ni jasno, mu bom povedal v komentarjih – seveda, če me vpraša.

Kosovelova teorija ciklično-trendovskega vpliva na družbeno-politične spremembe

2010-11-04T01:05:00.002+01:00

Lahko bi izpeljali teorijo, sledeč iz empiričnega opažanja cikličnega vračanja trendov, da je politično dogajanje odvisno prav od teh trendov, in ne obratno, kot je splošno mišljeno. Sledeč tej teoriji bi bilo politično profiliranje posameznikov in posledično določene dobe (npr. desetletja) posledice trendov v glasbi, načinu oblačenja in oblikovanju skupnih prostorov.
Znano je, da so bila 50. leta v modi v osemdesetih, osemdeseta pa v prvem desetletju 21. stoletja. Ravno tako je znano, da so bila v devetdesetih v modi sedemdeseta, in vsi že trepetamo nad dejstvom, da bodo v desetih letih novega stoletja v modi devedeseta. Kot vidimo, se na približno desetletje trend preobrne in se vrne tist trend, ki je bil pred zadnjim.
V političnem oziru govorimo o t.i. liberalnih in konzervativnih dobah. 50. s svojim makartizmom in Hooverjem veljajo za konzervativno dobo. Ravno tako Reagonova 80. kot Busheva '00. Vse so imele tudi trendovske politične termine, ki so predvsem boj proti uničevalcu našega stila življenja.
70. s Kennedyjem, Clintonova 90. in zdaj Obama, pa so koncipirana kot liberalna doba. Vsi trije omenjeni so zagovarjali dialog in so bili zelo seksapilni.
Izhajajoč iz dejstva, da je povprečen človek ignorant na področju politike, vendar se dobro zaveda dobe, v kateri živi, sklepam, da so tudi politične profilacije ljudi in posledične dobe zgolj trendi, kot je diskoteka ali ozke hlače.
Zaključujem s tem, da moramo politični profilaciji odvzeti vso globino, ki naj bi jo imela, in da moramo razumeti politiko v neki dobi kot zgolj emanacijo trenda. Preprosto, to kar v neki dobi poslušamo, kjer se družino, kar oblačimo in kar volimo je posledica aktualnosti trenda.
Konzervativno, liberalno, to so zgolj besede.
Adijo politologija, pozdravljene pop-kulturne študije.

(Lagodno in brez logosa je življenje sociologa)

Nekaj raznorodnih (ne)aktualnih pomislekov o politiki

2010-10-19T20:05:00.004+02:00

Praznik in demokracija

Tako kot marsikaj, je politika, želimo ali ne, posredno ali neposredno vključena v naše vsakdanje življenje. Zato je po svoje vedno aktualno govoriti o politiki. Vendar marikatero stvar se spomnimo in si vzamemo čas za premislek ob njihovih praznikih. Tako velja tudi za politiko.

Volitve, pravijo, so praznik demokracije. Praznik je grda protomodernistična beseda, ki označuje prazen dan, dan brez dela in obveznosti. Tako kot v marsikateremu prazniku, tudi v prazniku demokracije se vedno bolj uveljavlja ta negativni ton. V izvornem pomenu je praznik, tako kot označuje češka beseda svatekholi v holiday, sveti dan, torej svetek. Za praznike kot svetke je značilno, da se na ta dan porušijo socialna razmerja v točko, ko smo vsi enaki. Vsak socialni red se, zaradi svojih notranjih konfliktov, mora porušiti, da bi se lahko spet vzpostavil. To je v človečanskem časnem prostoru nujno. O tem nas Mircea Eliade na dolgo poduči v svoji knjigi Kozmos in zgodovina. V fašizmih in totalitarizmih pa so prazniki zato, da bi, s skandiranjem in čaščenjem, te razlike potrjeval. Zato, ko propadejo tej sistemi, je praznik dolg in mučen. Če ljudje en dan pijejo, so lahko veseli, prepevajo in se med seboj imajo radi. Če pijejo neprenehoma eno leto, se med seboj pobijejo. (Spomnimo se rajnke Juge.) ali angleška predpona -

Grobost in omiljevanje

Županov sin je, vedoč njemu neljubega novinarja, zasikal svojemu tovarišu: „Daj, ubij tega!“ Podrobnosti so pomembne. Izreči nekaj takega je nedopustljiva grobost. Takšno govorjenje ni normalno. Meni niti v šali ne pride na misel, da bi tako govoril – niti z mojimi prijatelji. Kdo sploh govori na takšen način? Nekdo, ki bi v določenih okoliščinah lahko to tudi naredil.

V vsaki normalni deželi bi se oče župan vsak dan posuval s pepelom, če že ne bi odstopil. Normalnih, v katero naša seveda še zdaleč ne spada. Problem je, da to niso zgolj neumne ali naivne besede brez realnih posledic. Takšne stvari se v nam sorodnih državah tudi res dogajajo.

Vendar skrb zbujajoče ni zgolj dejanje nekega posameznika. To kar nas loči od normalnih držav in nas uvršča med države političnega boja, (kamor spadajo Rusija, Srbija in podobni pantalŏni,) ni samo dejanje, ki bi moralo biti brez opombe obsojeno in sankcionirano, temveč odziv nanj. Mnogi so začeli z mantrami, ki so že stalnica, češ res je, da je naredil nekaj slabega, amak je še vedno boljši kot ta-drugi, ali še huje, to je navaden odgovor na provokacije novinarjev. Da novinarji niso nekakšni angeli, to vemo. Da je potrebno kdaj kakšnega namahat, kot je to naredil ubogi Drobnič, tudi. Ampak tečen novinar je bil tu nekdo, ki je brskal po (prej-kot-ne nečednih) poslih očeta-župana in njegovega sina. Da je to navaden odgovor, je žalostno. Zagotovo pa to ni normalen odgovor. Tudi odziv je navaden in stalnica v našem prostoru. Omiljevanje dejanj nam bližnje politične struje zaradi nekega višjega dobrega (torej, da niso ta-drugi na oblasti) je navadno. Ampak ni normalno.

Zavedati se moramo, da to presega sam pragmatizem. Večini ljudi, ki kruli po forumih, bi bilo povsem enako, če bi bili na oblasti eni ali drugi. Še več, vsem je v interesu, da se v občanskem prostoru ne vedemo nasilno, si ne grozimo s smrtjo, ali med seboj pobivamo. Vsakemu, ki omiljuje takšna dejanja, se mora zavedati, da se mu bo, ko se bo oblast obrnila, vrnilo grobost z obrestmi.

Svetovno-nazorsko omiljevanje (ali omiljevanje zaradi višjega dobrega) je rak rana, tako družbena kot osebna. Družbena, ker z dopuščanjem nasilja, se nasilje naseli v družbi in pripelje do popolnega uničenja občanskega prostora. Osebna, ker človek, ki selektivno omiljuje določena dejanje, je v stanju permanentne pijanosti, saj ne more uzreti stvari po sebi, temveč jih vključuje v nek vnaprej izgrajen sistem. Skandirajoče obsojati fašistične zločine nad Slovenci in v istem dahu omiljevati povojne poboje na Slovenskem zaradi višjega dobrega, je navadno, vendar ni normalno, ampak bolno.

Razdelitev pojma politike

Zbog jasnejšega razmisleka moramo ta kompleksen pojem politike nekoliko razdeliti. Ker sem sam nekoliko bolj počasen in ne razumem teh škratovsko-čitalniških uporab besed politika in kaj je politično in kaj ni politično in kaj je apolitično ipd., bom poskušal, narediti eno zdravorazumsko razdelitev pojma politika, kot ga uporabljamo v obče. V takšnem smislu lahko razdelimo politiko na tri pomene.

Prvi, najizvirnejši, pomen, je politika kot ukvarjanje z občim za dosego boljšega delovanja občanskega prostora, z ozirom na kulturne in objektivne danosti le-tega. V ta sklop štejemo npr. vprašanje regionalizacije Slovenije: koliko morajo biti velike, kje morajo imeti center itd.
Drugi pomen politike je politika kot utečeno delovanje neke organizacije v razmerju do tretjih oseb, največkrat etično. Vzemimo en nerealen primer: „Politika Republike Slovenije je, da ne posluje z državami, ki svojim državljanom krati človekove pravice, zato ne želi imeti poslovnih stikov z Zvezno republiko Rusijo.“
Zadnji pomen je politika kot svetovni nazor. Ta je sporen.

Bela Hamvas o svetovnem nazoru

„Človek počasi ogradi samega sebe, odreče se elementarnemu sporočanju, zdaj govorijo samo še maska, stališče, svetovni nazor, filozofija. /.../ Svetovni nazor pomeni sistem laži, da se človek ne dezinformira občasno in izjemoma, ampak premišljeno in sistematično, preudarno, vztrajno v eno samo smer, in sicer ne iz interesa, ampak zaradi napačne pozicije v življenju. /.../ Svetovni nazor je rezultat nuje človekove časti, da če je že lagal, mora pri tem vztrajati, je elementarna poštenost, da svojo laž ubrani pred vsakršnim napadom.“ Tako Bela Hamvas o svetovnem nazoru.

Zgornje besede potrebujejo nekoliko razlage. V odnosu do sveta, je ena izmed človekovih občutij slaba vest (druga je direktna morala, o kateri tu ne bo tekla beseda.) Ko se človek pusti pokoriti svetu, se mu javlja slaba vest. Svet tu ni mišljen kot kozmos ali kot stvarstvo, temveč kot človeški svet, svet človeških relacij: svet ekonomične retribucije, svet, kot posledica človekovih delovanj, svet, kjer se prilaščajo dobrine. V nekem smislu, kot reče Jezus, da Njegovo kraljestvo ni od tega sveta (Jn 18, 36). Pokoritev temu svetu je, po Hamvasu, kompromis, ki ga privzamemo, zato da bi dosegli časne dobrine (tako materialne kot socialne). Ker je človek v koruptnem stanju, saj je za dosego nečesa izneveril svojo vest, se mu javlja slaba vest. Da bi posameznik utišal svojo slabo vest, se mora pred njo opravičevati. „Edini akt pokoritve bi bil še rešljiv, če ne bi bil povezan s prakso življenjske tehnike, da začne svoje koruptno dejanje opravičevati pred samim sabo, v kar ga sili slaba vest, in če si ga z uporabo svoje svetovnonazorske dialektike ne bi prizadeval prikazati kot pravilnega.“ Takšen človek ni več eksistenca, temveč (ker bazira njegovo bivanje na laži) psevdoeksistenca. Psevdoeksistenca je vključena v svet tako, da je ograjena od resnice (torej od zunanjega sveta, sveta kot stvarstva). Da bi se lahko opravičila mora vsako informacijo predelati in se tako nenehno dezinformirati. „Psevdoeksistenca oziroma lažniv človek nedvomno živi in mora živeti v psevdologiji oziroma sistemu laži.“

Duševni ustroj človeka kot psevdoeksistence je oblastniški predvsem v dveh pomenih: (1) procesira informacije, ne zanima ga resnica, temveč „višje dobro“, ki naj bi ga doseglo; (2) in zaradi trega je tudi monologno, saj ne dopušča, da ga druga stvar nagovori. Zanika zunanjosti svojo lastno substanco tako, da jo spremeni v efekt, ki ga bo imela.

Grobost in omiljevanje, drugič

Korupcija, ki nam je danes v naših logih predočena, ni posledica gnilosti parlamentarizma in kapitalizma, pred katero nas bo lahko rešila trda roka (komunistične ali fašistične) diktature. Svetovni nazor je že korupcija, je korupten, saj omogoča omiljevanje in opravičevanje določenih dejanj. Ni nobena skrivnost, da so vse svetovnonazorske diktature bile vedno gojišče korupcije in kriminala. Procesiranje informacij ali selektivno omiljevanje, torej avtodezinformacija, ki si jo dopuščamo, ko vidimo, da je za „višje dobro“ bilo pobitih ogromno ljudi, in ko si prisvojimo kakšno podjetje, je isto. Verjetno Katarine Kresal in Gregorji Golobiči tudi verjamejo, da je to kar delajo prav.

Svetovni nazor in demokracija

Demokracija ni, kot je v imaginariju mnogih, nekakšno stanje premirja med različnimi svetovnimi nazori ali ideologijami. Priznati ji moramo njeno substancialnost. Demokracija je streznitev od ideološke permanentne pijanosti. Demokracija, da bi lahko delovala, mora razbiti logiko svetovnih nazorov: da bi lahko zares imeli svobodo govora, morajo besede imeti težo in razmislek za seboj – tu ni prostora za skandirajoče lajanje; da bi država lahko delovala v dobro vseh, jo morajo voditi pametni, ponižni in negrabežljivi ljudje, ne pa partijski lizuni in gobezdači; da bodo vladajoči primerni svoji odgovornosti, morajo ljudje biti budni, trezni, striktni in morajo v njej sodelovati.

Vendar je demokracija krhka deklina. Najprvo jo moramo ljubiti, da bi nam pomagala.

Nov začetek, drugačen konec

2010-10-07T16:36:00.003+02:00

Ko že dolgo časa nisem pisal na ta blog in ga skoraj, z občutkom krivde, niti nisem pogledal, sem ugotovil, da je ta blog zdomski blog, in ga v domovini niti ne morem niti ne smem pisati.

Imeti okno v svet, torej gledati skozi okno v svet, je v principu neka ločenost, neka temeljna ločenost, ki nam pomaga, da stvar lahko uzremo drugače, kot če smo vanjo vpleteni. Vendar za možnost biti-ločen-od-nečesa je nujno najprej biti v nekem odnosu povezanosti. Človek je lahko zdomec le, če ima dom in ta dom še vedno čuti. Umi kozmopolitstva na družboslovnih fakultetah niso nikoli doma in zaradi tega nikoli tujci, so le propagatorji samih sebe oziroma svoje ponorelosti. (Kot pravi neki slovenski mislec, le um lahko ponori, hvala Bogu, celoten človek ne more.)

V pravem pomenu ne moremo biti ponosni na naše danosti, na naše korenine, na to, kakor smo bili dani sebi in kakor smo dani svetu: sami nismo nič naredili za to. Lahko smo pa ponosni v smislu, da se ne sramujemo tega, kakor smo bili dani. Samo tako lahko čutimo z domom in samo tako smo lahko zdomci. In čeprav se v nekem kotičku sveta počutimo bolj domače kot doma, ostaja vedno dejstvo, da smo zdomci.

Na videz ta blog ni nikoli pisal o nekih temah, ki bi bile v pravem pomenu besede zdomske, vendar je te teme, vsaj v izviru, vedno vseboval.

Torej, spet sem zdomec, spet je ta blog živ,
pozdrav iz Krakowa

Sovražim

2008-09-22T18:51:00.002+02:00

Včerajšnjega dne se bomo spominjali (vsaj nadaljnje štiri leta) kot dan žalosti. Ker narava tega bloga, kot je tudi zgoraj opisano, ne dopušča vznemirjenja (v nasprotju z avtorjem) zaradi brezumja slovenskega volilnega telesa, se danes s tem seveda ne bomo ukvarjali. Izkoristil bom raje svojo slabo voljo, da napišem dolgo planirano listo kaj sovražim.

Sovražim ljudi, ki preveč razmišljajo, oz. mencače. Vedno mislijo, da morajo vse tehtno premisliti in se zaradi tega nikoli ne znajo odločiti. Človek se pač mora odločiti, čeprav napačno. Pomislite le, kako bi bilo, če bi na Jezusov klic Peter mencal: "Ne vem, mogoče kasneje, moram premisliti,..."

Sovražim ljudi, ki bi na vse pretege radi dokazali, da izvirajo iz plemenite družine, po možnosti tuje. Ti ljudje živijo v zmoti. Ne vedo, da nič ni bolj plemenitega kot kmečka kri, ki se pretaka po žilah, in umazane roke od okopavanja krompirja.

Sovražim, ko grem nekaj iskat in sproti pozabim kaj iščem. Potem se premikam po stanovanju kot kakšen bedak.

Sovražim tiste Hrvate, ki čutijo neizmerno dolžnost, da, ko srečajo Slovenca, morajo vsaj dvakrat izreči Píranski zaliv.

Sovražim ljudi, ki ne jedo hobotnice v solati ali kalamare na žaru, ker naj bi bile kot žive ogabne. Nič bivajočega v stvarstvu ni tako ogabno, da ne bi mogel kuhano ali pečeno dati v usta. (Apd 10,13-15)

Sovražim ljudi, ki mislijo, da se morajo stuširati dvakrat na dan. Povsem preziram pa tiste, ki mislijo, da se morajo trikrat.

Sovražim kečap. Mislim, da je to materializirano zlo.

Sovražim ljudi, ki so mnenja, da bi vsi morali govoriti en jezik.

Sovražim ljudi, ki ne znajo hoditi po ulicah.

Sovražim, ko nekateri ljudje nenehno ponavljajo eno in isto frazo (npr. "človekove pravice", "pravna država je umrla", "najprej se moraš sebe imeti rad, da lahko druge", ...)

Sovražim ljudi, ki mislijo, da morajo govoriti v zelo težkem jeziku, da bodo povedali kaj pametnega. Človek mora težiti k takšni jasnosti, da lahko spreobrne kravo.

Sovražim vulgarne ženske, ki brez kančka sramu izgovarjajo besede kot so kurac, pička, fukanje. Ženska, katera ne more zardet, ni več ženska, je spaka.

Sovražim Gregorja Golobiča, pa naj ga Žižek še tako zagovarja.

Sovražim Nizozemsko. Pa ne zato, ker je liberalna, temveč zato, ker ji manjka prostodušnost, nekoliko umazanije in kakšen nepravi kot.

Sovražim Benetke. Njihov smrad in mrtvo pompoznost. Upam, da jih bo morje odplaknilo čim prej - na odpad zgodovine.

Sovražim ljudi, ki ne marajo živali. S posebnim gnevom se obračam na tiste, ki ne marajo psov. Mislim, da človek, ki nima rad psov, ne more biti dober človek, oz. se mora krepko potruditi.

Sovražim ženske, ki eksplicitno mislijo, da hočem z njimi seksat. Odkod jim napuh.

Sovražim frazo: "Vse religije podajajo eno in isto Dobro. Zaradi tega moramo črpati iz vseh religij po malo." Kakšna puhlica!

Sovražim sektaše z njihovim pretiranim nasmeškom in blaznimi očmi.

Sovražim svojo lenobo.

Weltschmerz

2008-09-21T02:47:00.004+02:00

September je poseben čas v letu.

Estetiko, pravijo, si lastijo dve dinamični komponenti - porajanje in propadanje. September je glasnik propadanja. Zaradi tega je september najlepši mesec v letu. Sonce zamira, oblaki zakraljujejo nad nebom, med ljudmi zamira smeh. Čas je za resne zadeve.

September je čas za razmislek. Poletje prenese vse, ampak jesen ne. Jesen je občutljiva dama, prehitro se užali, se stisne v kot in se kuje. In ravno to zapolni jesen z neko posebno resnostjo. To ni kantovska resnost, zaprašena resnost dolgočasnih akademikov. To ni resnost delavnih ljudi, ki ne marajo slišati za stvari, ki ne prinašajo direktnih rezultatov. To ni resnost policaja, ki te ustavi in dvomi v tvojo treznost.

To je globoka, boleča resnost. To je resnost matere, ki vidi svojega premladega sina pijanega. To je resnost človeka, ki spregleda, da oseba, kateri podarja ljubezen, njegovo telo in dušo, mu tega ne more vrniti. Je resnost punce, katera je verjela in je ostala zjutraj sama. Je resnost dotika mrzlega nagega telesa, dotika zgolj iz sočutja.

To je hkrati tudi vedra, pomenljiva resnost. Je vedrina obiranja grozdja. Je vroča kava z mlekom v, za september, prehladnem jutru. Je šum otrok, ki se vračajo iz šole. Je pomenljivost prijateljevih opisov poletnih avantur. Je sprehod po oblačni Ljubljani. Je stara mati Praha, ki se hoče razjokati. Je resnost piva v temačnem lokalu. Je resnost vina v prezgodnjem večeru. Je vprašanje, ki zastane v cigaretnem dimu, želeč, da ne bo odgovorjeno površno.

V septembru žalost in veselje sobivajo v istem občutku. Septembra se v svetu prikaže smisel in njegova breizhodnost.

September je treznost poletne opitosti. Je trdi pristanek poletnega poleta. Je konec tistega, kar bi se moralo začeti.

September je gojišče spomina. Noben poljub septembra ne bo imel okusa, kot ga je imel avgusta. Noben cigaret ne bo tako brezskrben, kot je bil julija. Noben pogovor tako optimističen, kot je bil maja. Septembra se ujamemo, ko strmimo za otrokom, ki se vozi na trikolesniku.

September je čas, ko iz omare povlečemo spet na dan plašč. Plašč in usnjene rokavice - nosilke jeseni. Zgolj njihov vonj je pomenljiv - to je vonj mrličev, vonj gnilobe, a vendar hkrati vonj nečesa, kar pričakuje. Nič novega, a še vedno zanimivega. Pomenljivost septembra je zgolj v pogledu na tisto omaro, katera je bila tako zanemarjena dolgo mesecev.

V septembru se ujamemo, ko hodimo in mislimo, kaj nam je bilo v življenju danega živeti, kaj smo vse zamudili, kaj smo zamudili, da zdaj hodimo in mislimo to in nismo tam, kjer bi lahko bili, če ne bi zamudili. V septembru ima en sprehod več smisla, kot celo poletje, ampak nobenega prostora za dejanje.

Septembra kraljuje eden in edini, tisti, ki dela vse stvari lepe in grenke, tisti, ki sladko sprevrača v kislo, smrt oživlja, živo ubija, tisti, ki ljudi oblači, človeka pred seboj pa sleče. Njegova visokost Weltschmerz.

Iz praškega okna

2008-07-03T19:30:00.006+02:00

Če koga zanima, kaj je dobesedno pod mojim oknom, mu lahko zdaj pokažem.

Ko se večeri, zlata Praha začne menjati barve.

Potem se pogloblja v temo

In ko dokončno pade noč

In ko je moj delovni dan končan se prikaže prelepo praško jutro, Zlata Praha!

Tu je zjutraj moja skromna čumnata z mojo delovno mizo

Seveda pa nimam zgolj enega okna
Iz nasprotne strani, ko pogledam levo

in ko pogledam desno

Koliko si komunist

2008-07-01T19:56:00.005+02:00

Danes sem pri lenem brskanju po fejsbuku naletel na tale kviz:

How Communist are you?

Are you a true Communist or a backstabbing capitalist ? take this quiz to find out!

1. You win the lotto and gain 1 million dollars what do you do with it?

Give some to the poor
Horde it all for yourself!
Share it with friends and family

2. The head of a company lays off hundreds of workers who depend on those jobs do you

Most likely your the one who fired them!
Band together with your co workers and protest against it
gain support and get petitons signed and take it to the government and let them deal with it

3. You see someone getting bullied in the street do you

tell him to stop or you will do something about it
beat the snot out of the bully and give him a test of his own medicine
help the bully hoping to get some money out of it

4. you are a judge who has to try someone for 1st degree murder. They are found guilty do you

send them off to a labour camp to teach them a lesson
allow yourself to be taken in by bribes and set the guilty man free
have them put in a reformed criminal institution hoping to get through to them

5. if you would marry someone, what what you want to see in them

caring, hardworking, selfless, loving
selfish, rich, sophisticated, snobby, conceited
calm, content, willing, generous

Na zelo kratko, ker sem v stiski s časom, bi rad pokazal, kaj je narobe s tem kvizem, da nadaljujemo s tistim, kar smo govorili včeraj.

Kot sem odgovoril na vprašanja, je prišlo do rezultata, da sem hardcore komunist. Kviz je klasično naivno ideološko podan, iz katerega je možno dobiti zgolj tri rezultate: a) to, kar sem jaz, namreč hardcore komunist, b) socialist in c) kapitalist. Slednjega žal nisem še opazil pri nikomer. Seveda pa tudi ne pričakujem, da bi komu, ki bi resno reševal kviz (s predpostavko, da ima vsaj nekoliko čuteče srce), prišel rezultat kapitalist.

Problem je, ker je kviz eshatološko podan, da je ta, ki je kapitalist, zloben in ta, ki je dober, komunist.

Torej, da pogledamo na vprašanja in moje odgovore.

Apropos 1.: seveda, če bi dobil milijon dolarjev, ne bi obdržal vsega zase. Hkrati pa ne bi vsega razdelil družini in prijateljem. V kolikor bi kdo potreboval denar, ga zagotovo ne bi odslovil. Odvisno. Tretji odgovor pa je dvoumen: dati nekoliko revnim lahko pomeni več kot pol, četrtino, ali pa zgolj kupiti gajbo piva klošarjem, ki posedajo na Starem trgu. Seveda bi nekaj dal revnim, koliko, je pa drugo vprašanje s katerim se ta trenutek ne bom ukvarjal. Seveda ta odgovor znotraj tega kviza je najbolj »komunističen«, saj je najbolj solidarno deliti s tistimi, ki najbolj potrebujejo ter jih najmanj poznaš.

Apropos 2.: prvi odgovor je neumna slika kapitalista, ki s cilindrom na glavi in s cigaro v roki veselo odpušča delavce. Vprašanje, ki bi se nam moralo tukaj postaviti je, kdo sploh je kapitalist in kdo komunist. Ali je kapitalist nekdo, ki je lastnik kapitala, kot je npr. Mirko Tuš, ali je kapitalist tudi delničar nekega podjetja, kot je lahko bil vsakdo po letu '91 in kot sem jaz, ki imam 6 delnic Krke, ali je kapitalist nekdo, ki podpira kapitalizem. Dandanes se v šankovskem abecedariju uporablja beseda kapitalist zgolj v prvem pomenu, ki sem ga podal, in v drugem, v kolikor ima nekaj več delnic kot jaz. Seveda obratno vprašanje lahko postavimo pri drugem odgovoru, kdo je potem lahko komunist. Zgolj tisti, ki je delavec oz. brez službe, ali tudi kdo drugi. Drugi odgovor je tudi manipulativen, saj pravica do protesta ni rezervirana zgolj komunistom, temveč, po zakonu, (skoraj) vsem. Drugi odgovor implicira, da sem jaz tisti, ki je delavec, ki je bil odpuščen, medtem ko prvi implicira, da sem jaz tisti, ki odpušča. Torej, naj jaz podpiram kapitalizem ali komunizem, sem enkrat delodajalec drugič delojemalec, kar nima nič skupnega. Lep primer imamo v Sloveniji, kjer je večina delodajalcev (oz. tajkunov) rdeče proizvodnje. Seveda, če bi bil odpuščen iz podjetja, kjer sem manualno delal 30 let, bi protestiral, še posebej, ker dani trenutek ne morem nič pametnejšega ukreniti. Če pa bi jaz bil med tistimi srečneži, kateri bi obdržali delo, bi seveda solidariziral z mojimi kolegi in prijatelji.

Tretji odgovor pa je psevdo-moderiran odgovor, ki ga sicer itak že drugi implicira.

Apropos 3.: tretji odgovor je odgovor drhali, pocestne sodrge, ne pa odgovor nekoga, ki podpira pravo in je sočuten do človeka. Ta pa je lahko tako komunist ali kapitalist. Seveda moj odgovor je drugi, z dodatkom, v kolikor bi videl, da mi je moč tega lumpa premikastiti. V kolikor mi ni moč, bi naredil to, kar mi ponuja drugi odgovor. Tukaj spet imamo tisto, kar je najbolj komunistično, je direktna akcija pomoči in solidarnosti, tisto, kar je najbolj kapitalistično, je kraja in izkoriščanje šibkejših, vmes pa moderiranost. Problem je, da sta odgovora a in b vprašanje fizične moči ali vročekrvnosti, medtem ko odgovori a in b v razmerju do c, vprašanje osnovne kulture, in ne toliko politično vprašanje. Osebno sem že videl ljudi, ki so podpirali socializem, hkrati pa počenjali take nečednosti.

Apropos 4.: podkupljenost sodnikov ni vprašanje politične profiliranosti, ampak etike posameznika. Sam pa že dolgo časa zagovarjam, čeprav nisem komunist in nisem zagovornik etike dela, da bi morali ljudje delati v zaporu (in, v kolikor Bog da, bom o tem spregovoril nekoč drugič). Tretji odgovor pa je tako in tako to, kar je ta trenutek uzakonjeno.

Apropos 5.: v kolikor bi izbiral ženo, ki bi bila gospodarica hiše in mati mojih otrok, bi seveda izbral čutečo ženo, ki ni preveč lena, ki ne misli zgolj nase in ki je ljubeča do družine, ne pa nekakšno egoistično snobarsko kokljo. Seveda pa ljudje ponavadi ne izbiramo ravno žene po katalogu, oziroma vsaj večina, tako da težko dobimo točno tisto, kar si želimo. To pa spet nima nobene veze s politično profilacijo. V kolikor hočem ljubeznivo delavno ročico, ne morem reči, da sem komunist, temveč prej, da sem kmet, in v kolikor si želim egoistično kokljo, ne morem reči, da sem kapitalist, temveč, da je po vsej verjetnosti še nikoli nisem imel (in hvala Bogu, je jaz tudi nikoli nisem imel).

Apropos 1., 2., 3., 4.: v vseh odgovorih, je bila solidarnost ocenjena kot komunistična vrlina, medtem ko pokvarjenost in egoizem sta pritikala kapitalizmu. Z vso jasnostjo moramo tukaj reči: solidarnost je edina vrlina, ki jo komunisti zares nimajo. Lahko so sočutni, ampak zagotovo ne solidarni. Komunisti niso solidarni z geji, oni zgolj sovražijo Cerkev. Komunisti niso solidarni z Arabci, oni zgolj sovražijo Jude. Komunisti niso solidarni s črno Afriko, oni zgolj sovražijo Evropo in belce. Komunisti niso solidarni z indijskimi otroci, ki šivajo žoge, oni zgolj sovražijo dejstvo, da ima Amerika tam politično moč in oni je nimajo. Še posebno oni niso solidarni z domačimi delavci, oni jih povsem sovražijo. Sovražijo njihovo moralo, sovražijo to, da cele dneve delajo, da bi preskrbeli družino, sovražijo njihov okus, itd. Če je kdo sovražnik proletariata, je to učen komunist. Seveda komunist si lahko samo, če si učen. Jaz osebno dvomim, da bi lahko navaden delavec dešifriral Marxa, Althusserja, pa še kakega takega tiča. Ste se mogoče kdaj vprašali, zakaj vsi skrajno levičarski intelektualci pišejo tako nerazumljivo. Odgovor je na dlani – zato, da jih neuki ljudje ne morejo razumeti. In zakaj nočejo, da jih razumejo. Odgovor je spet na dlani – ker v svojih spisih skrivajo ves gnev in sovraštvo do povprečnega, neukega, družinskega posameznika.

Solidarnost ne pomeni pisati knjige o tretjem svetu in čakati, da bo G8 premaknil ves denar iz ameriških bank v Indijo in Afriko. Solidarnost ne pomeni iti kadit šišo v fensi psevdoarabske lokale po Evropi. Solidarnost pomeni, kot je naša bivša sodržavljanka blažena Agnes Gonxha Bojaxhia (alias Mati Tereza), iz irskega samostana, brez ničesar, z zgolj devetnajstimi leti starosti, odšla v vukojebino v Indijo, v enega najhujših slumov v Calcuti in tam ostala polnih 70 let do njene smrti. Poznala je po imenu vse brezimne posameznike in jim pomagala po vseh svojih močeh tako, da je popolnoma pozabila nase. To pomeni biti solidaren. Solidarnost je individualna etična vrlina, ne neki na tablo napisan labirint, kjer puščice kažejo kje gre denar sedaj in kako bi moral iti v prihodnosti.

Da podprem mojo trditev, da so ravno komunisti tisti, ki s solidarnostjo nimajo nobenega opravka. Komunisti so edina bitja v tem svetu, ki religiozno goreče verujejo v sistem. Za njih je sistem vsega kriv in vse lahko sistem reši. Sami pa nikoli ne bodo nikomur osebno pomagali. V kolikor vidijo klošarja, oni rečejo preklet sistem, v kolikor vidijo lačne otroke v Afriki, rečejo preklet sistem, v kolikor vidijo, da je v potresu nekdo izgubil hišo, rečejo preklet sistem. Potem se vsedejo za svoje leptope in začnejo dolgoveziti o Bog-ve-čemu, saj se tako in tako razumejo zgolj med sabo, in če jim kdo noče financirati njihove blebetavščine, bodo spet rekli preklet in (povrhu še fašističen) sistem.

Komunisti so kot mravlje: verjamejo v sistem in lahko komunicirajo zgolj med sabo.

V legendarnem italijanskem filmu La Classe Operaia Va in Paradiso glavni junak, proletarec, ki je sicer sprva protikomunističen, izgubi službo in gre po pomoč do komunistov, ki nenehno protestirajo in sabotirajo tovarno. Tam mu hardcore komunist odvrne, da on ni tam zato, da bi pomagal individualnim delavcem, temveč zato, da bi naredil razmere čimbolj nemogoče, da bi delavci bili primorani se upreti sistemu in vpeljati komunizem. Ali je to solidarnost, lahko odgovorite sami.

Da zaključim, ker je pozno. Rezultat kviza bi po tem, kar sem odgovoril moral biti sledeči: Ecce homo (Komunjar non est)!

O "odprtih glavah"

2008-03-21T18:04:00.000+01:00

Moj levičarski pisateljski prijatelj (za katerega, da ne bo pomote, hranim najizbranejša čustva) me je pred tedni povabil na nek literarni dogodek. Ta dogodek je bil predstavitev enega literarnega dela, ki se je ukvarjalo s krščansko mitologijo hudiča in drugimi nebesnimi bitji. Ker sam ve (oziroma upam, da sam ve,) da to delo nima nikakršne teološke osnove, mi je predlagal, naj povabim kakšne moje kolege iz teoloških predavalnic, kakšne, ki so dovolj »odprta glava«. Zaradi mojega bivanja izven matice, se tega dogodka nisem mogel udeležiti in ker literarnega dela ne poznam, o tem tudi na tem mestu ne bom razpravljal.

Govoril bom o nečem drugem: o »odprtih glavah«. Dandanes je te koncept, žalibog, zelo prisoten, ima seveda več različic, a cilj je bolj ali manj skupen. Vprašanje s katerim se bomo tu ukvarjali je, kaj, zaboga, pomeni besedna zveza »odprta glava«, oziroma kako se nam ta koncept predstavlja.

Prva izmed metod, s katero bomo poskušali priti na jasno s tem konceptom, je, kot mi je sugeriral nek desničarski prijatelj, metoda fiziološke analogije. »Odprto glavo« si moramo predstavljati kot odprt zob. Tak zob bo vse, kar bomo jedli, zadržal v sebi, dokler naposled ne bo popolnoma zgnil. Ta pot razumevanja je zelo simpatična in, lahko bi celo rekli, globoka, vendar je njen problem ta, da nam zamenja eno metaforo z drugo, ki je slednji hiperbola. Torej smo šli z oblakov v nebesne sfere namesto, da bi se vrnili na zemljo.

Namesto s fiziološko bomo zato poskusili s hermenevtično kulturno-zgodovinsko metodo vzreti dani problem.

»Odprta glava« ni sinonim za bistrost. Bistro v ruskem jeziku pomeni hitro, v češkem hitro (pisano chitro) pomeni v našem bistro. Torej bistrost pomeni zgolj hitrost v dojemanju, ne glede na stopnjo »odprtosti glave«.

»Odprta glava« tudi ni sinonim za liberalnost. Stavek »povabi kakšnega teološkega kolega, če je kdo dovolj odprta glava« ne moremo prostodušno zamenjati s stavkom »povabi kašnega teološkega kolega, če je kdo dovolj liberalen«. Liberalnost v tem stavku je bolj politična kategorija. Liberalen je lahko vsak, ki pusti drugemu povedati svoje mnenje, ozirma rečeno malo bolj strokovno, liberalnost v tem pomenu je toleriranje in dovzetnost do pluralnosti (čeprav bi tudi o tem lahko in tudi bomo razpravljali kdaj drugič.) »Odprtost glave« pa ni (zgolj) politična kategorija. Je mnogo več.

Antinonim »odprte glave« je »zaprta glava«, oziroma, krajše zadrtost, če uporabimo kleno slovensko besedo, butastost. S temi tremi sinonimi nam je šele moč vzreti koncept pojma »odprta glava«. To, kot je mogoče uvideti, ne more biti politična kategorija, oziroma ni politična kategorija, gledano znotraj pluralne demokracije. Koncept »odprte glave« ljudi ne deli politično, temveč gnostično. Ljudi deli na »odprte glave«, tiste, ki so resnico uvidli, in na butce, zadrteže, cepce, itd. Ko pa na tak način zdelimo ljudi, ne moremo imeti politični koncept svobodne vesti, ki je temelj demokratičnega sistema in človekovih pravic, temveč neko kvalitativno hierarhijo med kopico, ki so spoznali, in ostalimi, ki (še) niso.

Mnogokrat izrečena in slišana krilatica, da je komunizem zelo lepa ideja, ki se žal ni uresničila, ker je kopica ljudi prevzela diktat nad preostalo večino, se nam direktno razblini, ko uzremo koncept »odprte glave«. Zdaj lahko rečemo z vso jasnostjo: komunizem v ideji je kopica ljudi, ki ve in z vsemi sredstvi uči ljudi spoznati resnico. To je v teoriji in je (bil) v praksi.

Komunizem, oziroma komunistična forma mentis, ne sprevidi v politiki odločitev na podlagi svobodne vesti. Zanj je resnica popolnoma očitna, vsakdo jo lahko spozna, je na dosegu roke vsakogar. Ta resnica nima verske strukture odločitev-zaupanje-vera, temveč želja-trud-spoznanje. Kar, obratno, preostale kvalificira kot tiste, ki so tako neumni in pogreznjeni v dogmatični, da jih je potrebno voditi, oziroma tiste, ki nočejo vedeti, in potemtakem predstavnike neke klike, neke zarote, neke organizacije, ki na vsak način želi, da se resnica ne obelodani. Kot nam je jasno, dialog med tistimi, ki vejo, in preostalimi ni možen. Posluša se jih in bere zgolj, da jih je mogoče boljše napadati.

Zanimivo je, da se ravno ta elitistična skupinica »odprtih glav« predstavlja kot zagovornik in predstavnik ljudstva. Ravno ta, ki vse kar je ljudskega podcenjuje in sovraži. Zaprta po salonih in akademijah kriči proti ljudskim običajem, proti ljudski glasbi, proti veri, ki jo ima ljudstvo. Še huje, proti konceptu naroda in državnih in drugih institucij, ki so sad stoletne krvi in potu slovenskega ljudstva in ki jim omogočajo govoriti v tem jeziku in sedeti na udobnih stolčkih. Kot nas uči veliki Chesterton, je tradicija demokracija, ki vsebuje tudi preminule, je povečana demokracija, ki dopušča glas tudi tistemu, ki nas je zapustil. Predvsem pa je tradicija, katero tako zelo želijo »odprte glave« uničiti, stvor in stvar ljudstva. Navadno ljudstvo jo je kreiralo, ne elita, ne nadstavba in še posebno ne Vatikanski kanoniki. Sovraštvo do tradicije je sovraštvo do ljudstva, ki naj bi ga te »odprte glave« zagovarjale. Za »odprte glave« je popolnoma samoumevno, da bodo to ljudstvo spremenili.

Še en zanimiv mistčni element obstaja v »odprtih glavah«. Oni sami, če so iskreni do samih sebe in svoje teorije, (to vem, ker sem tudi sam nekoč imel »odprto glavo«,) vedo, da, v kolikor se bodo njihove ideje uresničile, bodo prenehali obstajati – vsaj na način kot eksistirajo sedaj. Oni sami vedo, da v časovnem traku (v katerega, mimogrede, na tak ali drugačen način iskreno verujejo) predstavljajo zgolj neko antitezo, neko kontriranje, neko nujnost, neki revolucionarni element. Revolucija, ki žre svoje otroke, ni pokvarjena človeška narava, temveč nujnost resnice, ki se mora udejanjiti. Ta »glava« bo imela le dve možnosti: ali bo iz upornika postala žrtev ali rabelj.

Na tej točki se moramo še posebno začuditi, kako so vse »odprte glave« v 20. stoletju, razni Sartri in Picassi, čeprav so bolj ali manj vedeli, kaj se dogaja v Rusiji, masovno hiteli v komunistično partijo in zagovarjali, kot pravi Kundera, svoje lastne rablje.

Ko smo pogledali koncept »odprte glave« s fiziološko-analogično in kulturno-zgodovinsko hermenevtično, bomo poskušali uzreti »odprto glavo« z zadnjo metodo, ki nam interdisciplinarnost zapoveduje – z zgodovinsko metodo.

Tovariš Stalin, ki je bil veliki predstavnik koncepta »odprte glave« in je motril resnico direktno in brez posrednikov (kot to počnejo katoliški laiki), je poskušal Trockiju »odpreti glavo« zgolj z modrimi besedami. Ampak Trocki je bil zadrt. Tako mu je tovariš Stalin, ki je bil velika duša, naposled le uspel odpreti glavo – s krampom.

Babilonski stolpovi

2008-02-21T19:12:00.003+01:00

Tukaj smo, posedamo v Babilonskih stolpovih, kadimo in pijemo pivo.

Bog je nekoč našim staršem zamešal jezike in nas poslal po širnem svetu, zdaj smo se vrnili in smo spet naselili Babilonske stolpove. Bog, ki je zamešal jezike seveda ni računal na človeško zvijačnost. Človek, ki se je iz svoje grude spet preselil v Babel, je izumil nov jezik, jezik s katerim se lahko sporazumeva, ampak ne more nič zares povedati, jezik brez globine, jezik brez korenin, jezik brez impliciranega smisla, jezik, ki je zgolj orodje, kot so orodje tudi škarjice za nohte. To je naše prekletstvo.

Babilonski stolpovi v zakotju Prage, dovolj blizu centra, da lahko rečemo, da v Pragi živimo, dovolj daleč od centra, da lahko neprestano visimo v teh Babilonskih stolpovih.

Jezik, ki smo si ga izmislili, mu pravimo angleščina. Ampak to ime je slučajno, povsem arbitrarno. S samo angleščino je vezan le v detajlih. Saj tudi Angleži in Irci in Škoti in drugi angleško govoreči ljudje se morajo privaditi našega jezika, ki smo se ga izmislili. Nihče ne more prostodušno govoriti v svojem materine jeziku.

Specifika tega jezika je, da nič ne moreš povedati v enem stavku. Jezik je brez globine. Kot morajo biti tudi naši pogovori. V Babilonskih stolpovih smo vsi ubežniki, pregnanci iz lastne zemlje. Visimo v zraku, v Babilonskih stolpovih. Vsi nekaj skrivamo in nobenemo ne moremo to povedati, saj nihče noče, da mu to povemo. Vsak zločinec mora svoj zločin doma pustiti. V Babilonskih stolpovih smo kot jezik, ki ga govorimo, brez globine, brez zgodovine in brez odrešenja.

V Babilonskih stolpovih za mizo vsak prinaša hrano iz svojega doma. Še več, poistoveteni smo z njo. Primerjamo jo med sabo in se smejemo, iščemo podobnosti in razlike. V Babilonskih stolpovih smo prvo hrana in potem osebe. Mogoče pa je naša oseba postala isto z našo hrano, s tistim, ki nas še veže z našim domom. Sam naš jezik nas je v to prisilil.

V Babilonskih stolpovih smo vsi veseli. Ne smemo biti žalostni, ne smemo biti jezni. Lahko smo le veseli. Dajemo si roke, poskušamo izgovoriti imena drugih, seveda nam to ne uspe in zaradi tega se še bolj veselimo, še bolj smejemo. Lahko smo le veseli,... ali zaspani. Utrujeni od bremena tega jezika, ki ne more nič izraziti. Govorimo, govorimo in vedno spet ugotavljamo, da ne moremo nič izraziti.

V Babilonskih stolpovih je upanje. Vse poti so odprte. V Babilonskih stolpovih ubežniki dobimo drugo možnost.

Bolezen za smrt

2008-02-19T22:10:00.000+01:00

Dogodek se je zgodil nekaj dni preden sem se preselil v Prago.

Odšel sem k zdravniku, ker me je že nekaj mesecev močno stiskalo in razbijalo srce. Prestrašen od napisov na cigaretah, sem resno razmišljal, da bom dobil srčni napad. Prvič sem se zares počutil, kot da lahko vsak trenutek umrem. Pri zdravnici me je spet prijelo. Zmerila mi je utrip srca, me poslala na EKG. In diagnoza: srce je popolnoma v redu. Še več, imam nadpovprečno dobro srce. Zastavljala mi je neka vprašanja in eno od vprašanj je bilo, ali se bojim smrti. Vprašanje me je pustilo nekoliko presenečenega. Brez zadržkov sem odgovoril, da se seveda bojim smrti. Vprašanje, ki me je nekako še bolj presenetilo, je bilo vprašanje zakaj. Zakaj se bojiš smrti?

Zakaj je to vprašanje presenetljivo? Sam si v bistvu sploh ne znam predstavljati držo do smrti, ki ne bi bila pospremljena brez nekega določenega močnega čustva. Ali je človek zmožen biti do smrti popolnoma nevtralen, mlačen? Ali jo lahko sprejmemo kot nek fakt, kot to, da so listi na drevesu zeleni, da je nebo, ko je jasno, modro, da poštar zvoni vedno dvakrat? Ali jo lahko sprejmemo kot nek fakt, ki implicira naš nazor do njega, kot vojno v Iraku, kot črno gradnjo na sosednjem vrtičku, pasji drek sredi ulice? Smrti se lahko bojimo, lahko jo izzivamo in se ji smejemo v brk, ne moremo pa imeti mnenja o njej, ne moremo jo imeti za dejstvo med mnogimi dejstvi.

Pri doktorici se je končalo tako: rekla mi je, da imam blažjo obliko tesnobe, ni mi hotela dati tablet, temveč mi je dala naslov neke knjige za avtogeni trening, mi zagotovila, da ni nek njuejdjevski mambodjambo, jaz se je seveda nisem sposodil, bil sem ji pa zelo hvaležen za neko novo spoznanje – lahko kadim naprej brez slabe vesti.

Ampak... ozrimo se nekoliko bolj na tesnobo. Kaj je ta občutek tesnobe? Ali ni zanimivost tesnobe to, da je nekaj povsem psihičnega, izvira iz psihičnih vzrokov, ampak pričara telesne občutke. Je nek fizični element, ki je prej moteč pri našem razreševanju duševnih problemov, kot da bi nam bil v pomoč. Če imamo že tako in tako duševne probleme, ali ni grozno, da mislimo, da imamo še fizične probleme. Da nam bo vsak trenutek počilo srce, da se bomo zgrudili kar sredi mesta na tla. Fizični problemi v tesnobi so zgolj privid, ki nas do konca potolče do tal, nas do konca onesrečijo in onesposobijo. So nekaj kar nesrečnika, namesto da bi mu pomagalo, moti in ga tako dodatno pahne v še večjo tesnobo.

Ampak kaj nam tesnoba sploh sporoča, ali po hajdegerjansko, zakaj tesnoba sploh je in ne raje nič? Odgovor bomo poskušali razbrati iz simptomov. Tesnoba je največkrat povezana s srcem: občutek povišanega bitja srca, stiskanje v srcu. Občutek, da bo srce kolapsiralo, se razpočilo. (Od tod tudi takšen poudarek Starih na srcu, katerega ostanek nam je ostal v plehkih valentinovskih srčkih. Nikoli, preden sem doživel tesnobo na lastni koži, nisem razumel, zakaj tolikšen poudarek na srcu, čeprav imamo druge ravno tako pomembne organe, nekatere za ljubezen celo mnogo bolj reprezentativne.) Ta občutek, ki kaže na odpoved srca, je v najčistejši obliki občutek smrti. In to ne smrti drugega, katero čutimo, ko gledamo prizore iz vojn ali posntke prometnih nesreč. Niti neka zavest o smrti, katera se nam izriše, ko si predstavljamo kakšen grob bi rad imel ali kako bi rad umrl. Temveč neka kruta, nenadna, grozljiva tujost nad katero ne moremo nič vplivati.

Kot sem že prej poudaril, smrt ni nekaj do katere imamo lahko svoj nazor, o kateri lahko razpravljamo kot lahko razpravljamo o katerikoli drugi zadevi, celo o Bogu. Smrt je nekaj, kar je po eni strani najbolj intimno povezana z nami, po drugi strani pa je čista tujost, nekaj kar ne moremo nikoli uloviti, ali, kot pravi Levinas, pri svoji smrti ne moremo biti nikoli prisotni.

Tesnoba tako pričara nekaj, česar nam ne more zavestno sporočiti, oziroma, česar človek ne more nikoli zapopasti. Zato je zdravničino vprašanje, ali se bojim smrti, po svoje popolnoma normalno standardizirano vprašanje za spoznavanje tesnobe. Smrt je nekaj kar v naše življenje vskoči. Vendar ni smrt tista, ki vskoči. Ne vskoči smrt, temveč smrtnost. Smrt je nekaj tako tujega, da ne more vskočiti. Pride le neka grozljivo zavedanje naše lastne smrtnosti. Smrtnost je tista, ki v nekem trenutku vskoči, se prikrade, v našo nesmrtnost.

Človek se vede kot, da je nesmrten. Čeprav ve, da bo umrl ali da smrt preži za vsakim korakom, se človek svoje smrtnosti zares ne zaveda. Lahko bi rekli tako, da čeprav se človek zaveda, da je njegovo življenje omejeno, da ne bo živel še tisoč let, se sebe ne zaveda kot smrtnega. Smrt jemlje kot nek fakt, katerega lahko, kot druge naravne danosti tako ali drugače upravlja. Nekdo, ki napiše na škatlico cigaret »kajenje ubija« (ali po češko »Koureni muže zabijet«), se svoje smrtnosti ne more zavedati.

Po drugi strani pa tesnoba ni nekaj kar pride od zunaj, kot komentar nekoga na tvoj blog, temveč je nekaj, kar izhaja iz samega človeka. Je njemu najbolj lastno, bolj lastno kot karkoli drugega. Tesnoba in iz nje izhajajoča smrtnost je temeljno dejstvo, ki stoji človeku nasproti. Ostaja kot horizont, katerega se človek nenehno zaveda, vendar ne zavestno.

V kakšnem razmerju sta torej smrtnost in nesmrtnost? Tesnobo, ki nam predočuje neskončno grozo svoje smrtnosti, lahko odrešimo le z aktom odločitve, ki je po svojem statusu višja od življenja in vpelje nesmrtnost.

Vzemimo recimo nekoga, ki zaradi tesnobe stori samomor. Stvar izgleda nekoliko paradoksna. Iz samega grozljivega občutka smrtnosti, ki ga nenehno čuti, se ta oseba odloči se ubiti. Vendar on v tem aktu ne stopi v smrt, temveč se odreši občutka smrtnosti in s fatalni aktom vstopi v nesmrtnost, v kraj kjer smrtnosti več ni.

Vsak akt, ki hoče odrešiti tesnobo, je po strukturi podoben aktu samomorilca. Izstop iz smrtnosti pelje samo skozi smrt, skozi pokončanje smrtnosti človeka in vstop v nesmrtnost. V tem aktu človek mora opustiti starega, smrtnega jaza, in vstopiti v novega, prejšnjemu jazu še neznanega. V tem trenutku izskoče iz svojega življenja v nek ideal, ki ni njemu lasten in je večji od njega.

V romanu Milana Kundere z naslovom Nesmrtnost, Agnes, ženska srednjih let, živi mirno meščansko življenje v Parizu. Je srečno poročena, ima enega otroka in uživa zadovoljivo družbeno življenje. Vendar nenehno jo nekaj muči in vsak dan bolj. Nezadovoljna je brez pravega oprijemljivega razloga, zdi se je, da ni nič dosegla, da nima nič, čeprav ima vse kar bi si lahko poželjila. Vsak večer pa preden dodobra zaspi se ji prikrade isti film v glavo. Neki človek, ki ni iz tega planeta, pride na obisk in po kramljanju izusti grozovito vprašanje: »Prišel sem vam povedati, da se v prihodnjem življenju ne bosta več vrnili na Zemljo. (...) Samo nekaj bi vaju rad vprašal: želita (kot družina) v prihodnjem življenju ostati skupaj ali se ne marata več srečati?« Vedno jih spravi v zadrego, saj drug pred drugim ne moreta odgovoriti nikalno, čeprav bi si želela. In tako se vsak dan zvrti isti film. Končno po nekem večeru, ko se je mož še posebno ljubeznivo obnašal do nje, Agnes, ko pride do odločilnega trenutka » zbere vse notranje moči in (pred njim) s kleni glasom odgovori: »raje se ne bi več srečala.«

Kot bi s temi besedami zaloputnila vrata za iluzijo ljubezni. «